Page 186 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 186
razgledi, vpogledi
homogenost in kontinuiteta neživljenjska pojava, ki bivata le v abstrak-
tnem svetu možnosti. Svet resničnosti ju ne prenese, ker je svet izrazi-
te negotovosti, neskladja, neodrešenosti. »Nikjer ni poroštva, da bo to,
kar sledi, konformno onemu, kar se je zgodilo pred njim.« (M. J. Congar,
Actualite de Kierkegaard, str. 22) Resničnost je heterogena, podvržena
je zakonu kvalitetne nenadnosti. V skoku prehaja iz ravnine na ravni-
no, navzgor in navzdol, iz stadija v stadij, vedno v kvalitetnih spremem-
bah, ki se upirajo nivelizaciji. Kierkegaardova dialektika je izraz stalne
živete krize, ki postavlja človeka pred neizbežno alternativo: ali — ali.
Ta »kvalitetna dialektika vitalnega trenutka« (Ibid.) je najbolj oči-
tna v Kierkegaardovem religioznem pojmovanju, kjer se dialektična na-
petost veča, čim bolj se človek dviga v bivanju, a z napetostjo se večata
trpljenje in tesnoba, z njima pa bližina odrešenja. Vsak vstop v polnejši
stadij bivanja se zgodi v tesnobni tveganosti, polni trpljenja, ki se vselej
razodeva kot zadnje, nerazpeljivo stanje. Sleherno globoko življenje je
nujno težko življenje, zato je v krščanskem življenju najvišja mera trplje-
nja. Škoda le, da se je Kierkegaard v tem religioznem pojmovanju pog-
nal v preveliko moralno strast. Nazadnje »vidi le še odločitev, ne pa tudi
dejstva, zaradi katerega se odloča, niti predmeta, ki se zanj odloča …
Na neki način absolutizira in ontologizira strast odločevanja.« (Theodor
Haecker, La notion de verite eher S. Kierkegaard, str. 75) Iz nje ustvar-
ja mit in zanemarja druge verske simbole. V njem je lutrovec, ki vidi
nasprotje greha v veri, ne pa v kreposti, in širi prepad med človekom in
absolutnostjo, tako da nazadnje vidi med krščanskim naukom in kr-
ščansko družbo nepomirljivo nasprotje, rekoč: »Nič ni resničnejšega in
pravičnejšega od Pascalovih besed, ki jih je izrekel o krščanski družbi,
da je namreč le družba ljudi, ki se s pomočjo zakramentov odtegujejo
zapovedi, ki zapoveduje, da je treba Boga nad vse ljubiti.« Zato na kon-
cu življenja obupno zavpije: »Luter je imel 95 tez, jaz pa samo eno: kr-
ščanstvo še sploh ni ostvarjeno.« Nikolaj Berdjajev je v svoji zadnji knjigi
(Das Schicksal des Menschen in unserer Zeit, Vita nova Verlag, Luzern,
1935, str. 93) prišel do podobnega zaključka: »Ni krščanstvo premagalo
zgodovino, marveč zgodovina je premagala krščanstvo.«
420
homogenost in kontinuiteta neživljenjska pojava, ki bivata le v abstrak-
tnem svetu možnosti. Svet resničnosti ju ne prenese, ker je svet izrazi-
te negotovosti, neskladja, neodrešenosti. »Nikjer ni poroštva, da bo to,
kar sledi, konformno onemu, kar se je zgodilo pred njim.« (M. J. Congar,
Actualite de Kierkegaard, str. 22) Resničnost je heterogena, podvržena
je zakonu kvalitetne nenadnosti. V skoku prehaja iz ravnine na ravni-
no, navzgor in navzdol, iz stadija v stadij, vedno v kvalitetnih spremem-
bah, ki se upirajo nivelizaciji. Kierkegaardova dialektika je izraz stalne
živete krize, ki postavlja človeka pred neizbežno alternativo: ali — ali.
Ta »kvalitetna dialektika vitalnega trenutka« (Ibid.) je najbolj oči-
tna v Kierkegaardovem religioznem pojmovanju, kjer se dialektična na-
petost veča, čim bolj se človek dviga v bivanju, a z napetostjo se večata
trpljenje in tesnoba, z njima pa bližina odrešenja. Vsak vstop v polnejši
stadij bivanja se zgodi v tesnobni tveganosti, polni trpljenja, ki se vselej
razodeva kot zadnje, nerazpeljivo stanje. Sleherno globoko življenje je
nujno težko življenje, zato je v krščanskem življenju najvišja mera trplje-
nja. Škoda le, da se je Kierkegaard v tem religioznem pojmovanju pog-
nal v preveliko moralno strast. Nazadnje »vidi le še odločitev, ne pa tudi
dejstva, zaradi katerega se odloča, niti predmeta, ki se zanj odloča …
Na neki način absolutizira in ontologizira strast odločevanja.« (Theodor
Haecker, La notion de verite eher S. Kierkegaard, str. 75) Iz nje ustvar-
ja mit in zanemarja druge verske simbole. V njem je lutrovec, ki vidi
nasprotje greha v veri, ne pa v kreposti, in širi prepad med človekom in
absolutnostjo, tako da nazadnje vidi med krščanskim naukom in kr-
ščansko družbo nepomirljivo nasprotje, rekoč: »Nič ni resničnejšega in
pravičnejšega od Pascalovih besed, ki jih je izrekel o krščanski družbi,
da je namreč le družba ljudi, ki se s pomočjo zakramentov odtegujejo
zapovedi, ki zapoveduje, da je treba Boga nad vse ljubiti.« Zato na kon-
cu življenja obupno zavpije: »Luter je imel 95 tez, jaz pa samo eno: kr-
ščanstvo še sploh ni ostvarjeno.« Nikolaj Berdjajev je v svoji zadnji knjigi
(Das Schicksal des Menschen in unserer Zeit, Vita nova Verlag, Luzern,
1935, str. 93) prišel do podobnega zaključka: »Ni krščanstvo premagalo
zgodovino, marveč zgodovina je premagala krščanstvo.«
420
