Page 184 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 184
razgledi, vpogledi
nutka in zgodovine. »Svojo večno blaženost začenjam v času, z vero v
zgodovinsko dejstvo; človek, ki živim v času, mislim večno resnico; več-
na resnica se razodeva grešniku; večna resnica prihaja v čas, da trpi.«
(Jean Wahl, ibid., str. 653) Paradoksno je namreč imeti neskončno skrb
za nekaj zgodovinskega, paradoksno je vezati največjo subjektivno strast
z zgodovinskim dejstvom, paradoksno je stavljati večno blaženost na
nekaj enkratnega. Nič ni bolj nečloveško, protirazumsko od krščansko
osredotočenega časa, od trenutka, ki se v svetem pismu imenuje »pol-
nost časa«. Nič ni bolj neumljivo od večnosti v času. Trenutek – Večnost
se imata med seboj kakor Odrešenje – Blaženstvo.
Doslednost in moč Kierkegaardove miselnosti sta v glavnem reak-
cija na Heglovo racionalno romantično filozofijo, ki je tisti čas neome-
jeno vladala po Evropi. Jedro Heglovega nauka leži v zanikanju načela
kontradiktornosti, nespremenljivo božje bitje se zlije z nastajanjem sve-
ta v en sam absoluten duh in v zavest o njem. Bog, svet in bitje posta-
nejo identični. Individualna zavest ni več avtonomna, ampak je del ve-
soljnega duha, vključena v en sam ogromen evolucijski proces, ki se v
njem koncept spaja s svojim nasprotjem, notranjost z zunanjostjo, po-
sebno s splošnim, etično in socialno, zgodovina in vesoljna sodba, in-
karnacija in nestanje. V to brezčasnost objektivne misli ga je zapeljal
močan čut za kontinuiteto v resničnosti in v misli, tako da mu je našel
posebno organizacijsko obliko trodelno zaporednega ritma, danost, nje-
no nasprotje in sintezo obeh, ki je v njej utelešena njuna skupna podstat.
S to premostitvijo razlike med objektom in subjektom je vesolje homo-
geno, enostavno in sistematično pregledno. V taki nivelizaciji pa se zni-
ža tudi veljavnost krščanstva, ki postane samo eden od zgodovinskih
izrazov kulture, mit krščanskega dejstva več ne prerašča sveta, marveč
se uteleša v njegov proces.
Proti Heglovi dialektiki, ki s sintezo, kontinuiteto in imanenco ugla-
šuje vsa nasprotja v višji skupnosti, zoperstavlja Kierkegaard absolutne
in nerazpeljive življenjske heterogenosti. Tako piše: »Da se relativna na-
sprotja dado premostiti, vemo že brez Hegla, pač pa se bo človeška oseb-
nost znala tja do konca upirati tistemu, ki bi hotel premostiti absolutna
nasprotja; vso večnost bo ponavljala svoj bistveni ali – ali. Biti ali ne biti,
418
nutka in zgodovine. »Svojo večno blaženost začenjam v času, z vero v
zgodovinsko dejstvo; človek, ki živim v času, mislim večno resnico; več-
na resnica se razodeva grešniku; večna resnica prihaja v čas, da trpi.«
(Jean Wahl, ibid., str. 653) Paradoksno je namreč imeti neskončno skrb
za nekaj zgodovinskega, paradoksno je vezati največjo subjektivno strast
z zgodovinskim dejstvom, paradoksno je stavljati večno blaženost na
nekaj enkratnega. Nič ni bolj nečloveško, protirazumsko od krščansko
osredotočenega časa, od trenutka, ki se v svetem pismu imenuje »pol-
nost časa«. Nič ni bolj neumljivo od večnosti v času. Trenutek – Večnost
se imata med seboj kakor Odrešenje – Blaženstvo.
Doslednost in moč Kierkegaardove miselnosti sta v glavnem reak-
cija na Heglovo racionalno romantično filozofijo, ki je tisti čas neome-
jeno vladala po Evropi. Jedro Heglovega nauka leži v zanikanju načela
kontradiktornosti, nespremenljivo božje bitje se zlije z nastajanjem sve-
ta v en sam absoluten duh in v zavest o njem. Bog, svet in bitje posta-
nejo identični. Individualna zavest ni več avtonomna, ampak je del ve-
soljnega duha, vključena v en sam ogromen evolucijski proces, ki se v
njem koncept spaja s svojim nasprotjem, notranjost z zunanjostjo, po-
sebno s splošnim, etično in socialno, zgodovina in vesoljna sodba, in-
karnacija in nestanje. V to brezčasnost objektivne misli ga je zapeljal
močan čut za kontinuiteto v resničnosti in v misli, tako da mu je našel
posebno organizacijsko obliko trodelno zaporednega ritma, danost, nje-
no nasprotje in sintezo obeh, ki je v njej utelešena njuna skupna podstat.
S to premostitvijo razlike med objektom in subjektom je vesolje homo-
geno, enostavno in sistematično pregledno. V taki nivelizaciji pa se zni-
ža tudi veljavnost krščanstva, ki postane samo eden od zgodovinskih
izrazov kulture, mit krščanskega dejstva več ne prerašča sveta, marveč
se uteleša v njegov proces.
Proti Heglovi dialektiki, ki s sintezo, kontinuiteto in imanenco ugla-
šuje vsa nasprotja v višji skupnosti, zoperstavlja Kierkegaard absolutne
in nerazpeljive življenjske heterogenosti. Tako piše: »Da se relativna na-
sprotja dado premostiti, vemo že brez Hegla, pač pa se bo človeška oseb-
nost znala tja do konca upirati tistemu, ki bi hotel premostiti absolutna
nasprotja; vso večnost bo ponavljala svoj bistveni ali – ali. Biti ali ne biti,
418
