Page 183 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 183
edvard kocbek
cialna filozofija. Po Kierkegaardu najvišja filozofska zapoved ne pravi,
razumevajte svet, nego bivajte. Pravilno pa biva človek, ki se ne zado-
volji z dognanimi, preciziranimi resnicami, marveč, ki jih hoče enkra-
tno, usodno vzeti nase, tako da jih preizkusi in doživi v asimilaciji, v
negotovosti, v nastajanju, v stalnem naporu. Kierkegaard je prišel do
zaključka, da ni važnejše danosti od osebnega življenja; da je način, po
katerem človek pride do resnice, važnejši od resnice same. Pot je važnej-
ša od cilja, poti ni mogoče skrajšati, čim daljša pot, tem polnejše odre-
šenje. Le z neskončno voljo moremo neskončno hoteti. Kierkegaard je
v mišljenje vpeljal novo dimenzijo: možnost nemožnosti. Resnica ni v
omejenem razumu, ampak v neomejenem absurdu. To se vidi najbolj na
Kierkegaardovem pojmovanju bivanja: na eni strani je bivanje najvišja
vrednota, na drugi pa temna, neznana krivda. Med obema afirmacija-
ma se človek muči in vije in v tej tesnobni muki dosega podvojeno, alo-
gično bivanje. Bivati pomeni prodreti v svojo časovno danost, okleniti
se je, obenem pa biti v njeni polnosti nad njo. Človek mora potemtakem
imeti pogum, da išče resnico v absurdu in paradoksu. Duh, ki naj se v
teh kategorijah znajde, ni torej vedno in predvsem sinteza, marveč bor-
ba med nasprotji, ki vztrajajo v svojih prvinah; duh je miselni napor, ki
jih hoče prerasti in biti nad njimi; duh je samogovor pred resničnostjo,
ki ga draži, hrani, privlačuje, a ga na koncu pušča v negotovosti in obda
s tesnobo. V tesnobi projicira duh svoje podobe preko sebe, se prerašča,
širi, odkriva prepade. Vedno niha med dvema neznankama, med dve-
ma neskončnostma, med človekom in Bogom, ki ju ne more nikdar is-
točasno spoznati in združiti, razen v Milosti. Zadnja oblika resnice je
religiozna, namreč absurdna, vendar jo more človek najti v tem življe-
nju. Človek si mora priboriti vstop v večnost že v obsegu svojega biva-
nja, to so edina vrata do Boga, v času mora začeti z njim občevati. Obe
načeli: »subjektivnost je resnica« in »Bog se razodeva v času« se medse-
bojno potrjujeta in tvorita temelj paradoksnosti.
Za Kierkegaarda obstaja med eksistencialnim gledanjem in religi-
jo, oziroma med paradoksom in transcendenco tesna zveza, kajti »pa-
radoks je absoluten protest proti imanenci.« (Jean Wahl, L‘angoisse, str.
650) Pravi nosilec paradoksa je krščanstvo, ki temelji na resničnosti tre-
417
cialna filozofija. Po Kierkegaardu najvišja filozofska zapoved ne pravi,
razumevajte svet, nego bivajte. Pravilno pa biva človek, ki se ne zado-
volji z dognanimi, preciziranimi resnicami, marveč, ki jih hoče enkra-
tno, usodno vzeti nase, tako da jih preizkusi in doživi v asimilaciji, v
negotovosti, v nastajanju, v stalnem naporu. Kierkegaard je prišel do
zaključka, da ni važnejše danosti od osebnega življenja; da je način, po
katerem človek pride do resnice, važnejši od resnice same. Pot je važnej-
ša od cilja, poti ni mogoče skrajšati, čim daljša pot, tem polnejše odre-
šenje. Le z neskončno voljo moremo neskončno hoteti. Kierkegaard je
v mišljenje vpeljal novo dimenzijo: možnost nemožnosti. Resnica ni v
omejenem razumu, ampak v neomejenem absurdu. To se vidi najbolj na
Kierkegaardovem pojmovanju bivanja: na eni strani je bivanje najvišja
vrednota, na drugi pa temna, neznana krivda. Med obema afirmacija-
ma se človek muči in vije in v tej tesnobni muki dosega podvojeno, alo-
gično bivanje. Bivati pomeni prodreti v svojo časovno danost, okleniti
se je, obenem pa biti v njeni polnosti nad njo. Človek mora potemtakem
imeti pogum, da išče resnico v absurdu in paradoksu. Duh, ki naj se v
teh kategorijah znajde, ni torej vedno in predvsem sinteza, marveč bor-
ba med nasprotji, ki vztrajajo v svojih prvinah; duh je miselni napor, ki
jih hoče prerasti in biti nad njimi; duh je samogovor pred resničnostjo,
ki ga draži, hrani, privlačuje, a ga na koncu pušča v negotovosti in obda
s tesnobo. V tesnobi projicira duh svoje podobe preko sebe, se prerašča,
širi, odkriva prepade. Vedno niha med dvema neznankama, med dve-
ma neskončnostma, med človekom in Bogom, ki ju ne more nikdar is-
točasno spoznati in združiti, razen v Milosti. Zadnja oblika resnice je
religiozna, namreč absurdna, vendar jo more človek najti v tem življe-
nju. Človek si mora priboriti vstop v večnost že v obsegu svojega biva-
nja, to so edina vrata do Boga, v času mora začeti z njim občevati. Obe
načeli: »subjektivnost je resnica« in »Bog se razodeva v času« se medse-
bojno potrjujeta in tvorita temelj paradoksnosti.
Za Kierkegaarda obstaja med eksistencialnim gledanjem in religi-
jo, oziroma med paradoksom in transcendenco tesna zveza, kajti »pa-
radoks je absoluten protest proti imanenci.« (Jean Wahl, L‘angoisse, str.
650) Pravi nosilec paradoksa je krščanstvo, ki temelji na resničnosti tre-
417
