Page 189 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 189
edvard kocbek
Kierkegaarda ni mogoče spraviti v točen predal niti kot teologa niti
kot filozofa. Bil je oster nasprotnik vseh sistemov. Danes ga poznamo
kot enega izmed očetov eksistencializma in kot navdihovalca tako ime-
novane dialektične teologije v protestantizmu. V njegovem strastnem
izražanju ni meje med poezijo, mislijo in izkustvom. Sam se nima za
krščanskega pisca in vendar izjavlja, da je zanj vse odvisno od krščan-
ske resnice. Do smrti se je imel za nevrednega kandidata za krščanstvo.
Vsa njegova misel je usmerjena v to, da sočloveka privede do uresničitve
pravega krščanstva. V ta namen se je posluževal najrazličnejših osvet-
ljav in slogov, predvsem paradoksa. Že naslovi njegovih knjig so izvirni:
»Ali... ali«, »Strah in trepet«, »Postaje na poti življenja«, »Osnutek tesno-
be«, »Bolezen na smrt«, »Dnevnik zapeljivca«. Njih vsebina je ostra, du-
hovita, sovernikom neprijetna.
Prva njegova ugotovitev pravi, da so ljudje krščanstvo docela povna-
njili. Če je Luther imel 95 tez, je on imel eno samo: krščanstvo še ni ure-
sničeno. »Nič ni resničnejše od Pascalove trditve, da je krščanstvo druž-
ba ljudi, ki se s pomočjo zakramentov izmikajo dolžnosti ljubiti Boga.« Z
grozo je opazil, da nihče več dobesedno ne veruje v Boga-človeka in da
niti med duhovniki ni naletel na neomajno vero v Kristusa. Ugotovil je,
da si kristjani neznosne in neusmiljene dolžnosti do Boga olajšujejo na
razne načine, da si prikrajajo biblične razlage in svoje prepričanje spre-
minjajo v spekulativno dogmatiko. In ko je premišljal dalje, je uvidel,
da krščanske vere zgodovinsko in spekulativno sploh ni mogoče doje-
ti. Nesreča moderne dobe leži v prevelikem in pohujšljivem znanju, ki
človeka odtegne golemu in čistemu bivanju. Zato mu uresničevanje kr-
ščanstva pomeni klic nazaj v bivanje, potrjevanje notranjosti in subjek-
tivnosti. Človek biva resnično le takrat, kadar ne postane predmet sa-
mega sebe. Bivati se pravi zanj biti preko meja vseh determinacij. Zato
mu je transcendenca tisti tečaj, ki priteza bivanje nase. In danes dobro
poznamo izkustvo, ki pravi, da si človek prav z izoliranjem od transcen-
dence zapira mogočost svojega nastajanja.
Na tak vznemirljiv in pretresljiv način je filozofiranje znova postalo
resno. Namesto klasičnega prizadevanja za sistem in nauk se je pojavilo
notranje posedovanje resnice, namesto objektivnega iskanja resnice je
423
Kierkegaarda ni mogoče spraviti v točen predal niti kot teologa niti
kot filozofa. Bil je oster nasprotnik vseh sistemov. Danes ga poznamo
kot enega izmed očetov eksistencializma in kot navdihovalca tako ime-
novane dialektične teologije v protestantizmu. V njegovem strastnem
izražanju ni meje med poezijo, mislijo in izkustvom. Sam se nima za
krščanskega pisca in vendar izjavlja, da je zanj vse odvisno od krščan-
ske resnice. Do smrti se je imel za nevrednega kandidata za krščanstvo.
Vsa njegova misel je usmerjena v to, da sočloveka privede do uresničitve
pravega krščanstva. V ta namen se je posluževal najrazličnejših osvet-
ljav in slogov, predvsem paradoksa. Že naslovi njegovih knjig so izvirni:
»Ali... ali«, »Strah in trepet«, »Postaje na poti življenja«, »Osnutek tesno-
be«, »Bolezen na smrt«, »Dnevnik zapeljivca«. Njih vsebina je ostra, du-
hovita, sovernikom neprijetna.
Prva njegova ugotovitev pravi, da so ljudje krščanstvo docela povna-
njili. Če je Luther imel 95 tez, je on imel eno samo: krščanstvo še ni ure-
sničeno. »Nič ni resničnejše od Pascalove trditve, da je krščanstvo druž-
ba ljudi, ki se s pomočjo zakramentov izmikajo dolžnosti ljubiti Boga.« Z
grozo je opazil, da nihče več dobesedno ne veruje v Boga-človeka in da
niti med duhovniki ni naletel na neomajno vero v Kristusa. Ugotovil je,
da si kristjani neznosne in neusmiljene dolžnosti do Boga olajšujejo na
razne načine, da si prikrajajo biblične razlage in svoje prepričanje spre-
minjajo v spekulativno dogmatiko. In ko je premišljal dalje, je uvidel,
da krščanske vere zgodovinsko in spekulativno sploh ni mogoče doje-
ti. Nesreča moderne dobe leži v prevelikem in pohujšljivem znanju, ki
človeka odtegne golemu in čistemu bivanju. Zato mu uresničevanje kr-
ščanstva pomeni klic nazaj v bivanje, potrjevanje notranjosti in subjek-
tivnosti. Človek biva resnično le takrat, kadar ne postane predmet sa-
mega sebe. Bivati se pravi zanj biti preko meja vseh determinacij. Zato
mu je transcendenca tisti tečaj, ki priteza bivanje nase. In danes dobro
poznamo izkustvo, ki pravi, da si človek prav z izoliranjem od transcen-
dence zapira mogočost svojega nastajanja.
Na tak vznemirljiv in pretresljiv način je filozofiranje znova postalo
resno. Namesto klasičnega prizadevanja za sistem in nauk se je pojavilo
notranje posedovanje resnice, namesto objektivnega iskanja resnice je
423
