Page 191 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 191
edvard kocbek
mikamo posnemanju. Posnemovanje je nadvse resno zavezovanje; ka-
dar nekoga posnemam, se udeležujem njegovega bitja.
Toda poglabljanje takšnega razmerja je Kierkegaardu odprlo pravo
grozo. Ugotovil je spoznanje, ki presega človekovo pamet. Zato se je za-
tekel v paradokse, v osuple in na videz nesmiselne misli, da bi z njimi
izrazil to, kar je spoznal za neizrazno. Paradoks mu postane najučin-
kovitejši protest zoper imanenco. In čeprav mu ne moremo slediti pov-
sod in do kraja, zaslutimo svetost in tragiko neposrednosti, ki jo je do-
živel. Največji paradoks mu je krščanstvo, ker je utelešenje večnosti v
času. Iz tega najvišjega paradoksa izvirajo vsi drugi. Zato je človekovo
življenje označeno s protislovjem. Ne sicer s Heglovim protislovjem, ki
je dialektično, temveč z eksistencialnim, bivanjskim. Heglovo gibanje
izvira iz negacije, ki se zoperstavlja sama sebi, da bi se s tem prerasla.
Heglovo pojmovanje zaradi tega odklanja odrešenjsko neposrednost in
neposredno združenost človekove sodbe z resnico samo, ne pa z njeni-
mi razvojnimi predhodnicami. Zato je Kierkegaard postal najsilovitejši
Heglov nasprotnik z izražanjem stališča, da človek drži v rokah oba kon-
ca, končnost in neskončnost, in da je njuna sinteza, ali intimna poveza-
nost ali intimen spor. Kierkegaardov človek je napet med dvema skraj-
nostma in nobene od njiju noče žrtvovati, zato zavrača vsak sistem, ki
bi ju hotel zmanjšati ali zabrisati.
Ne smemo precenjevati njegovih zaslug, kajti krščanska blagovest,
ki so jo izoblikovali cerkveni očetje s pomočjo raznih svetnikov in
mistikov, daleč presega izkustvo in stališče, ki ju je doživel in izrazil
Kierkegaard. Vendar je njegova zasluga neprecenljiva v tem, da je osve-
til naravo in okoliščine verovanja na način, kakor tega nihče še ni sto-
ril. Kierkegaard je tisti moderni duh, ki je najsilneje začutil prepad med
človekovo zavestjo in med zavestjo absolutnega Duha in to nemoč iz-
razil z negativnimi čustvi, s tesnobo, obupom, paradoksom in pohuj-
šanjem, z grehom in trpljenjem. Prav zaradi teh izrazov je blizu sodob-
nemu človeku.
425
mikamo posnemanju. Posnemovanje je nadvse resno zavezovanje; ka-
dar nekoga posnemam, se udeležujem njegovega bitja.
Toda poglabljanje takšnega razmerja je Kierkegaardu odprlo pravo
grozo. Ugotovil je spoznanje, ki presega človekovo pamet. Zato se je za-
tekel v paradokse, v osuple in na videz nesmiselne misli, da bi z njimi
izrazil to, kar je spoznal za neizrazno. Paradoks mu postane najučin-
kovitejši protest zoper imanenco. In čeprav mu ne moremo slediti pov-
sod in do kraja, zaslutimo svetost in tragiko neposrednosti, ki jo je do-
živel. Največji paradoks mu je krščanstvo, ker je utelešenje večnosti v
času. Iz tega najvišjega paradoksa izvirajo vsi drugi. Zato je človekovo
življenje označeno s protislovjem. Ne sicer s Heglovim protislovjem, ki
je dialektično, temveč z eksistencialnim, bivanjskim. Heglovo gibanje
izvira iz negacije, ki se zoperstavlja sama sebi, da bi se s tem prerasla.
Heglovo pojmovanje zaradi tega odklanja odrešenjsko neposrednost in
neposredno združenost človekove sodbe z resnico samo, ne pa z njeni-
mi razvojnimi predhodnicami. Zato je Kierkegaard postal najsilovitejši
Heglov nasprotnik z izražanjem stališča, da človek drži v rokah oba kon-
ca, končnost in neskončnost, in da je njuna sinteza, ali intimna poveza-
nost ali intimen spor. Kierkegaardov človek je napet med dvema skraj-
nostma in nobene od njiju noče žrtvovati, zato zavrača vsak sistem, ki
bi ju hotel zmanjšati ali zabrisati.
Ne smemo precenjevati njegovih zaslug, kajti krščanska blagovest,
ki so jo izoblikovali cerkveni očetje s pomočjo raznih svetnikov in
mistikov, daleč presega izkustvo in stališče, ki ju je doživel in izrazil
Kierkegaard. Vendar je njegova zasluga neprecenljiva v tem, da je osve-
til naravo in okoliščine verovanja na način, kakor tega nihče še ni sto-
ril. Kierkegaard je tisti moderni duh, ki je najsilneje začutil prepad med
človekovo zavestjo in med zavestjo absolutnega Duha in to nemoč iz-
razil z negativnimi čustvi, s tesnobo, obupom, paradoksom in pohuj-
šanjem, z grehom in trpljenjem. Prav zaradi teh izrazov je blizu sodob-
nemu človeku.
425
