Page 35 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 35
Stati in obstati 16(2020): 269-286
https://doi.org/10.26493/2590-9754.16(32)269-286
Vincenc Rajšp
ADAM BOHORIČ, SLOVENCI IN SLOVANI
V PREDGOVORU ARCTICAE HORULAE
V EVROPSKEM KONTEKSTU
Bohoričeva gramatika predstavlja enega temeljnih mejnikov uvrš-
čanja slovenščine na raven evropskih knjižnih jezikov ter njene rabe
v javnem življenju. Nastala je na osnovi takratnih slovenskih tekstov
protestantskih piscev, predvsem prevoda cele Biblije Jurija Dalmatina.
V rabi je ostala dobri dve stoletji. Naslednji pomemben dogodek je bil
storjen v času vladanja Marije Terezije, ko so pričeli v slovenščino pre-
vajati patente, prvi znani prevod je iz leta 1749 (Rajšp 2007, 70). Drugi
pomemben korak je bil storjen v Gradcu leta 1811, ki ga je napravil Janez
Nepomuk Primic (Karničar 2014, 267), ko je dosegel ustanovitev prve
stolice za slovenski jezik na tamkajšnjem liceju in v nemščini uvelja-
vil za slovenščino sodobno poimenovanje »slowenische Sprache« na-
mesto dotlej rabljenega poimenovanja »windische Sprache«, čeprav sled-
nje s tem še ni izginilo. Naslednji mejnik pa je bil postavljen leta 1849,
ko je cesar Franc Jožef I. 4. marca ukazal prevajanje državnega zakoni-
ka in deželnih zakonikov v deset jezikov v državi, med njimi v deželah
s slovenskim prebivalstvom v slovenščino, s čimer je slovenščina posta-
la uradni državni jezik. To pa je bil tudi odločilen korak k enotnemu
slovenskemu knjižnemu jeziku. Obenem je bila slovenščina v nemšči-
ni tudi uradno poimenovana kot Slowenische Sprache (Občni zakonik
1849, VI), pri izvedbi pa je temeljno delo opravil Fran Miklošič. Tako je
bil Adam Bohorič prvi v vrsti mož ‒ sledijo mu Janez Nepomuk Primic,
Jernej Kopitar in Fran Miklošič ‒, ki so slovenščino etablirali kot jezik
kulture in javne ter uradne rabe v državni upravi.
269
https://doi.org/10.26493/2590-9754.16(32)269-286
Vincenc Rajšp
ADAM BOHORIČ, SLOVENCI IN SLOVANI
V PREDGOVORU ARCTICAE HORULAE
V EVROPSKEM KONTEKSTU
Bohoričeva gramatika predstavlja enega temeljnih mejnikov uvrš-
čanja slovenščine na raven evropskih knjižnih jezikov ter njene rabe
v javnem življenju. Nastala je na osnovi takratnih slovenskih tekstov
protestantskih piscev, predvsem prevoda cele Biblije Jurija Dalmatina.
V rabi je ostala dobri dve stoletji. Naslednji pomemben dogodek je bil
storjen v času vladanja Marije Terezije, ko so pričeli v slovenščino pre-
vajati patente, prvi znani prevod je iz leta 1749 (Rajšp 2007, 70). Drugi
pomemben korak je bil storjen v Gradcu leta 1811, ki ga je napravil Janez
Nepomuk Primic (Karničar 2014, 267), ko je dosegel ustanovitev prve
stolice za slovenski jezik na tamkajšnjem liceju in v nemščini uvelja-
vil za slovenščino sodobno poimenovanje »slowenische Sprache« na-
mesto dotlej rabljenega poimenovanja »windische Sprache«, čeprav sled-
nje s tem še ni izginilo. Naslednji mejnik pa je bil postavljen leta 1849,
ko je cesar Franc Jožef I. 4. marca ukazal prevajanje državnega zakoni-
ka in deželnih zakonikov v deset jezikov v državi, med njimi v deželah
s slovenskim prebivalstvom v slovenščino, s čimer je slovenščina posta-
la uradni državni jezik. To pa je bil tudi odločilen korak k enotnemu
slovenskemu knjižnemu jeziku. Obenem je bila slovenščina v nemšči-
ni tudi uradno poimenovana kot Slowenische Sprache (Občni zakonik
1849, VI), pri izvedbi pa je temeljno delo opravil Fran Miklošič. Tako je
bil Adam Bohorič prvi v vrsti mož ‒ sledijo mu Janez Nepomuk Primic,
Jernej Kopitar in Fran Miklošič ‒, ki so slovenščino etablirali kot jezik
kulture in javne ter uradne rabe v državni upravi.
269
