Page 39 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 39
vincenc rajšp
Piccolomini, humanist, tržaški škof (1447), župnik v Slovenj Gradcu leta
1453 (Henderson 2011, 406), v letih 1445–1455 v službi cesarja Friderika
III., kasnejši papež Pij II., je odgovarjal, da je plačilo upravičeno, ker so
Nemci prejeli kulturo od Rima. Z drugo generacijo nemških humanis-
tov, predvsem z Ulrichom von Huttenom, pa je bil poudarek prenesen
na Arminovo zmago proti rimski vojski v Tevtoburškem gozdu leta 9
po Kr., kar so tolmačili kot zmago nad rimsko tiranijo, v času reforma-
cije pa so videli takšno tiranijo v rimskem papežu. Na državnih zborih,
tudi tistem v Wormsu, so papeški nunciji blesteli v humanistični latin-
ščini, kot je v nemškem prostoru niso obvladali, kar so Rimljani ozna-
čevali za barbarstvo. Razkol rimska civilizacija – germansko barbarstvo
je postal najodmevnejši v nemških letakih (Flugschriften) v času eskala-
cije verskih nasprotij. V rimski kuriji so kot barbara dojemali tudi pape-
ža Hadrijana VI., Nizozemca, ki tudi ni bil blesteč humanistični latin-
ski govornik. Še večje nasprotovanje pa so izzvale njegove predvidene
cerkvene reforme. Ob uvedbi finančne varčnosti po razsipnem predni-
ku Leonu X. so službe izgubili tudi številni humanisti, kar ga je še do-
datno okarakteriziralo kot barbara. (Reinhardt 2017, 203). Druga drža-
va, ki so jo Nemci še posebej črtili, je bila Španija.
Pa ne le v tem negativnem pogledu, tudi v pozitivnem se je v zače-
tu 16. stoletja spremenil odnos do živega jezika. Portugalski škof Diogo
Ortiz de Vilhegas je leta 1504 izdal prvi katekizem s tem naslovom
(Catechismo) v portugalščini (Bellinger 2003, 201). Z vprašanjem živih
jezikov je bil ob nastopu vlade soočen Karel V., ki je bil vzgojen v fran-
coščini: ob nastopu vlade v Kastilji je moral obljubiti, da se bo naučil
kastiljščine (Schilling 2020, 83). Ob izvolitvi za nemškega kralja je mo-
ral zagotoviti, da bo nemščina poleg latinščine ostala uradni jezik, če-
prav je še ni obvladal (Schilling 2020, 83). Slovenci seveda niso mogli ni-
česar zahtevati, je pa v svojem dolgem seznamu naslovov naveden tudi
kot knez Štajerske, Kranjske in Koroške, kot grof Tirolske in Goriške ter
gospod (Herr) Slovenske marke (Windischen Mark). (Schilling 2020,106)
V okoliščinah, ko je potekalo ozaveščanje Nemcev, ne le kot kulturno
enakopravnega kulturnega subjekta z drugimi narodi v Evropi, ki se jim
za to ni bilo potrebno boriti, in v času, ko so Nemci kot posebno vrlino
273
Piccolomini, humanist, tržaški škof (1447), župnik v Slovenj Gradcu leta
1453 (Henderson 2011, 406), v letih 1445–1455 v službi cesarja Friderika
III., kasnejši papež Pij II., je odgovarjal, da je plačilo upravičeno, ker so
Nemci prejeli kulturo od Rima. Z drugo generacijo nemških humanis-
tov, predvsem z Ulrichom von Huttenom, pa je bil poudarek prenesen
na Arminovo zmago proti rimski vojski v Tevtoburškem gozdu leta 9
po Kr., kar so tolmačili kot zmago nad rimsko tiranijo, v času reforma-
cije pa so videli takšno tiranijo v rimskem papežu. Na državnih zborih,
tudi tistem v Wormsu, so papeški nunciji blesteli v humanistični latin-
ščini, kot je v nemškem prostoru niso obvladali, kar so Rimljani ozna-
čevali za barbarstvo. Razkol rimska civilizacija – germansko barbarstvo
je postal najodmevnejši v nemških letakih (Flugschriften) v času eskala-
cije verskih nasprotij. V rimski kuriji so kot barbara dojemali tudi pape-
ža Hadrijana VI., Nizozemca, ki tudi ni bil blesteč humanistični latin-
ski govornik. Še večje nasprotovanje pa so izzvale njegove predvidene
cerkvene reforme. Ob uvedbi finančne varčnosti po razsipnem predni-
ku Leonu X. so službe izgubili tudi številni humanisti, kar ga je še do-
datno okarakteriziralo kot barbara. (Reinhardt 2017, 203). Druga drža-
va, ki so jo Nemci še posebej črtili, je bila Španija.
Pa ne le v tem negativnem pogledu, tudi v pozitivnem se je v zače-
tu 16. stoletja spremenil odnos do živega jezika. Portugalski škof Diogo
Ortiz de Vilhegas je leta 1504 izdal prvi katekizem s tem naslovom
(Catechismo) v portugalščini (Bellinger 2003, 201). Z vprašanjem živih
jezikov je bil ob nastopu vlade soočen Karel V., ki je bil vzgojen v fran-
coščini: ob nastopu vlade v Kastilji je moral obljubiti, da se bo naučil
kastiljščine (Schilling 2020, 83). Ob izvolitvi za nemškega kralja je mo-
ral zagotoviti, da bo nemščina poleg latinščine ostala uradni jezik, če-
prav je še ni obvladal (Schilling 2020, 83). Slovenci seveda niso mogli ni-
česar zahtevati, je pa v svojem dolgem seznamu naslovov naveden tudi
kot knez Štajerske, Kranjske in Koroške, kot grof Tirolske in Goriške ter
gospod (Herr) Slovenske marke (Windischen Mark). (Schilling 2020,106)
V okoliščinah, ko je potekalo ozaveščanje Nemcev, ne le kot kulturno
enakopravnega kulturnega subjekta z drugimi narodi v Evropi, ki se jim
za to ni bilo potrebno boriti, in v času, ko so Nemci kot posebno vrlino
273
