Page 38 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 38
razprave, študije
no pomembna, saj so tam študirali številni reformatorji, tako na pri-
mer v letih 1542–1543 Valentin Wagner, ki velja za reformatorja mesta
Kronstadt/Braşov na Sedmograškem, danes v Romuniji (Welke 2016,
213). Wittenberg je imel med drugim velik vpliv na začetno reformacijo
na Danskem, saj je Johann Bugenhagenn (1485–1558), pomemben refor-
mator in bližnji Luthrov sodelavec, v verskih zadevah svetoval danske-
mu kralju Christianu III. (1503–1559). Med drugim mu je priporočal, naj
na vodilna mesta imenuje samo učenjake, ki so študirali na univerzi v
Wittenbergu (Welke 2016, 211). Bohorič je bival v Wittenbergu v nepo-
sredni časovni bližini Luthrove smrti, zato je lahko imel tudi neposred-
ne stike z ljudmi, ki so bili v neposrednem stiku z Luthrom.
Ker so bile Zimske urice, tako kot Dalmatinova Biblija, natisnjene
v Wittenbergu, se lahko vprašamo tudi, s kakšnimi nazori glede po-
mena živih jezikov, v prvi vrsti nemščine, se je Bohorič tam srečeval.
Kakšno vlogo so igrali v odnosu do nacionalnosti ter preteklosti neke-
ga ljudstva in kakšna je bila pri tem vloga humanistov? Nacionalnosti,
njenega pojmovanja in funkcionalne vloge, seveda ne smemo enačiti z
nacionalizmi 19. in 20. stoletja, pa vendar začetki teh segajo v 16. stolet-
je. Kar je Bohorič nedvomno lahko zaznal, je bilo poudarjanje nemštva
ter nemških vrlin, prevladujoča raba nemščine v cerkvi, medijska raba
nemščine predvsem za letake (Flugschriften) ter poudarjanje nemške
svobode, kar vse je v veliki meri usmerjalo tamkajšnje javno mnenje.
Država Svetega rimskega cesarstva je bila jezikovno različna, poleg
nemščine so bili v rabi še številni drugi jeziki, francoščina, španščina,
italijanščina ter slovanski jeziki, češčina, slovenščina in drugi. Vendar
v 16. stoletju znotraj države ne prevladajo nasprotja na jezikovni podla-
gi, temveč nasprotja med »Nemčijo« in »Italijo« na področjih humaniz-
ma in vere, zato tudi v prvi vrsti med Rimom – papežem in kurijo – ter
protestantskim nemškim prostorom, ki dosežejo višek v času reforma-
cije. Razhod med »nemškim« in »italijanskim – rimskim« humaniz-
mom se je pričel s preučevanjem Tacitovega dela o Germaniji. Delo, ki
so ga odkrili v opatiji Hersfeld, je leta 1455 prispelo v Rim, kot prvi pa
ga je uporabljal Silvio Piccolomini, ki mu je služilo kot argument pro-
ti nemškim »gravamina«, trditvam, da ta prostor preveč plačuje v Rim.
272
no pomembna, saj so tam študirali številni reformatorji, tako na pri-
mer v letih 1542–1543 Valentin Wagner, ki velja za reformatorja mesta
Kronstadt/Braşov na Sedmograškem, danes v Romuniji (Welke 2016,
213). Wittenberg je imel med drugim velik vpliv na začetno reformacijo
na Danskem, saj je Johann Bugenhagenn (1485–1558), pomemben refor-
mator in bližnji Luthrov sodelavec, v verskih zadevah svetoval danske-
mu kralju Christianu III. (1503–1559). Med drugim mu je priporočal, naj
na vodilna mesta imenuje samo učenjake, ki so študirali na univerzi v
Wittenbergu (Welke 2016, 211). Bohorič je bival v Wittenbergu v nepo-
sredni časovni bližini Luthrove smrti, zato je lahko imel tudi neposred-
ne stike z ljudmi, ki so bili v neposrednem stiku z Luthrom.
Ker so bile Zimske urice, tako kot Dalmatinova Biblija, natisnjene
v Wittenbergu, se lahko vprašamo tudi, s kakšnimi nazori glede po-
mena živih jezikov, v prvi vrsti nemščine, se je Bohorič tam srečeval.
Kakšno vlogo so igrali v odnosu do nacionalnosti ter preteklosti neke-
ga ljudstva in kakšna je bila pri tem vloga humanistov? Nacionalnosti,
njenega pojmovanja in funkcionalne vloge, seveda ne smemo enačiti z
nacionalizmi 19. in 20. stoletja, pa vendar začetki teh segajo v 16. stolet-
je. Kar je Bohorič nedvomno lahko zaznal, je bilo poudarjanje nemštva
ter nemških vrlin, prevladujoča raba nemščine v cerkvi, medijska raba
nemščine predvsem za letake (Flugschriften) ter poudarjanje nemške
svobode, kar vse je v veliki meri usmerjalo tamkajšnje javno mnenje.
Država Svetega rimskega cesarstva je bila jezikovno različna, poleg
nemščine so bili v rabi še številni drugi jeziki, francoščina, španščina,
italijanščina ter slovanski jeziki, češčina, slovenščina in drugi. Vendar
v 16. stoletju znotraj države ne prevladajo nasprotja na jezikovni podla-
gi, temveč nasprotja med »Nemčijo« in »Italijo« na področjih humaniz-
ma in vere, zato tudi v prvi vrsti med Rimom – papežem in kurijo – ter
protestantskim nemškim prostorom, ki dosežejo višek v času reforma-
cije. Razhod med »nemškim« in »italijanskim – rimskim« humaniz-
mom se je pričel s preučevanjem Tacitovega dela o Germaniji. Delo, ki
so ga odkrili v opatiji Hersfeld, je leta 1455 prispelo v Rim, kot prvi pa
ga je uporabljal Silvio Piccolomini, ki mu je služilo kot argument pro-
ti nemškim »gravamina«, trditvam, da ta prostor preveč plačuje v Rim.
272
