Page 36 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 36
razprave, študije
Adam Bohorič je eden treh najpomembnejših mož 16. stoletja, ki so
ustvarili temelje za razvoj in rast Slovencev v naslednjih štirih stoletjih in
ki jim je na pragu novega obdobja političnega uveljavljanja Slovencev leta
1862 pomembno priznanje izrekel lavantinski škof v Mariboru Anton
Martin Slomšek:
Ozrimo se na v bližno Krajno, ki je od nekdaj glava slovenščine bila, in
je zvonec nosila po svojih slavnih možeh za slovenščino gorečih, in srečali
bomo lepo število pridnih delavcev na slovenskem polji. Truber, Dalmatin,
Bohorič in tiste dobe verstniki so našo slovenščino obudili [...]. (Slomšek
1862, 72)
Če pripišemo še njegov zadnji stavek, »Rajnih Slovencov posnema bodi
naša slava – bodi naše priserčno veselje! I kakor sim rekel, tako bodi!«
(1862, 79), je veljalo to priznanje tudi za bodočnost.
Četudi so ti »pridni delavci« našteti po abecedi od zadaj naprej, ta
vrstni red odraža pomen trojice in nenazadnje tudi vrstni red njihove
prisotnosti v slovenskem in širšem zgodovinskem spominu. Spomin na
Primoža je ohranjal že Hermann Fabronius Moseman v Novi kratki sve-
tovni zgodovini, izšli leta 1625 (Fabronius 1625, 180), ki med slovanski-
mi učenjaki navaja Primoža Trubarja (Primus Truber). Jurij Dalmatin,
tako Trubarjev kot Bohoričev učenec, je s prevodom celotnega Svetega
pisma slovenščino in njene govorce postavil ob bok drugim, številčno
neprimerno večjim jezikovnim skupnostim, njegov prevod Svetega pis-
ma pa je – nedvomno po zaslugi ljubljanskega škofa Tomaža Hrena – os-
tal v legalni rabi tudi v Rimskokatoliški cerkvi. Primož Trubar namreč
odobritve s katoliške strani ni dobil in je zato leta 1596 pristal na rim-
skem indeksu prepovedanih knjig, v skladu z odlokom papeža Pavla IV.
leta 1559, čeprav slovenščina ni direktno omenjena: »Vse Biblije v ljud-
skih jezikih, nemškem, francoskem, italijanskem, angleškem ali flandrij-
skem, je prepovedano tiskati, brati ali posedovati brez dovoljenja Svetega
oficija rimske inkvizicije.« (Mirbt in Aland 1967, 587) Bohorič, kot tretji,
pa je tvoril trdno povezavo s Trubarjem in Dalmatinom, kot oseba, ki
jo je Trubar nagovoril, da bi ustanovil javno šolo v Ljubljani (Rajhman
1986, 199). Pismo je napisano v latinščini, zapis »saj je prava sramota,
270
Adam Bohorič je eden treh najpomembnejših mož 16. stoletja, ki so
ustvarili temelje za razvoj in rast Slovencev v naslednjih štirih stoletjih in
ki jim je na pragu novega obdobja političnega uveljavljanja Slovencev leta
1862 pomembno priznanje izrekel lavantinski škof v Mariboru Anton
Martin Slomšek:
Ozrimo se na v bližno Krajno, ki je od nekdaj glava slovenščine bila, in
je zvonec nosila po svojih slavnih možeh za slovenščino gorečih, in srečali
bomo lepo število pridnih delavcev na slovenskem polji. Truber, Dalmatin,
Bohorič in tiste dobe verstniki so našo slovenščino obudili [...]. (Slomšek
1862, 72)
Če pripišemo še njegov zadnji stavek, »Rajnih Slovencov posnema bodi
naša slava – bodi naše priserčno veselje! I kakor sim rekel, tako bodi!«
(1862, 79), je veljalo to priznanje tudi za bodočnost.
Četudi so ti »pridni delavci« našteti po abecedi od zadaj naprej, ta
vrstni red odraža pomen trojice in nenazadnje tudi vrstni red njihove
prisotnosti v slovenskem in širšem zgodovinskem spominu. Spomin na
Primoža je ohranjal že Hermann Fabronius Moseman v Novi kratki sve-
tovni zgodovini, izšli leta 1625 (Fabronius 1625, 180), ki med slovanski-
mi učenjaki navaja Primoža Trubarja (Primus Truber). Jurij Dalmatin,
tako Trubarjev kot Bohoričev učenec, je s prevodom celotnega Svetega
pisma slovenščino in njene govorce postavil ob bok drugim, številčno
neprimerno večjim jezikovnim skupnostim, njegov prevod Svetega pis-
ma pa je – nedvomno po zaslugi ljubljanskega škofa Tomaža Hrena – os-
tal v legalni rabi tudi v Rimskokatoliški cerkvi. Primož Trubar namreč
odobritve s katoliške strani ni dobil in je zato leta 1596 pristal na rim-
skem indeksu prepovedanih knjig, v skladu z odlokom papeža Pavla IV.
leta 1559, čeprav slovenščina ni direktno omenjena: »Vse Biblije v ljud-
skih jezikih, nemškem, francoskem, italijanskem, angleškem ali flandrij-
skem, je prepovedano tiskati, brati ali posedovati brez dovoljenja Svetega
oficija rimske inkvizicije.« (Mirbt in Aland 1967, 587) Bohorič, kot tretji,
pa je tvoril trdno povezavo s Trubarjem in Dalmatinom, kot oseba, ki
jo je Trubar nagovoril, da bi ustanovil javno šolo v Ljubljani (Rajhman
1986, 199). Pismo je napisano v latinščini, zapis »saj je prava sramota,
270
