Page 41 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 41
vincenc rajšp
teologijo, »da ne rečemo ideologijo, ki je ljudski jezik uporabila kot sred-
stvo za boj proti rimskokatoliški tradiciji« (Gardt 1999, 51). Značilnost
nemških gramatik je bila tudi ta, da so bile pod vplivom latinskih; zelo
upoštevano latinsko gramatiko je leta 1525 izdal Filip Melanchthon (str.
52). Med prve nemške gramatike se uvršča Orthographia Deutsch (1531)
avtorja Fabiana Frangka, potem pa še številne druge, ki so jih največ-
krat izdajali učitelji. Iz teh gramatik je jasno razvidno zavedanje dejstva
različnih nemških narečij. Pri orientaciji za skupni jezik so dobili velik
pomen ravno Luthrovi spisi. Okrog leta 1534 je kot prvi gramatiko izdal
Valentin Ickelsamer; Ain Teütsche Grammatica, ki je bila napisana v
nemščini. Jacob Schöper je izdal leta 1550 knjigo z naslovom Synonyma,
v kateri govori o jeziku v Westfaliji: to govorico da so mnoge tuje nacije
(außlendische Nationen) in ljudstva zasmehovali in zaničevali kot gro-
bo in kmečko, kot da je Westfalec zaradi svojega jezika opica ali mor-
sko čudo (str. 63).
Pomembne nemške gramatike pa so izšle v sedemdesetih letih 16.
stoletja. Prvo popolno nemško gramatiko je leta 1573 izdal Laurentius
Albertus pod naslovom Teutsch Grammatick oder Sprachkunst, na-
pisana je bila v latinščini. Prav tako v latinščini je leta 1573 izšla gra-
matika Alberta Ölingerja Underricht der Hoch Teutschen Spraach:
Grammatica sev Institvtio Verae Germanicae linguae, leta 1578 pa gra-
matika Johannesa Clajusa Grammatica Germanicae Linguae. To so bile
vodilne nemške gramatike v latinščini, ki so jih uporabljali še v 17. sto-
letju. Pisane so bile pod vplivom Melanchthonove latinske gramatike
(str. 61). Zaradi časovne bližine in Melanchtonovega vpliva zanje lahko
predvidevamo, da so služile kot opora tudi Bohoriču.
Prepoznavnost slovenskega prostora v Bohoričevem času
Trubar, Dalmatin in Bohorič so v državi Svetega rimskega cesarstva
v svoja jadra v celoti ujeli veter časa. V času, ko so novi jeziki stopali v
veljavo, je postajalo tudi vedno pomembneje pokazati, kje govorci prebi-
vajo. Pri tem pa ni šlo za enostaven prikaz. V preteklost usmerjeno gle-
275
teologijo, »da ne rečemo ideologijo, ki je ljudski jezik uporabila kot sred-
stvo za boj proti rimskokatoliški tradiciji« (Gardt 1999, 51). Značilnost
nemških gramatik je bila tudi ta, da so bile pod vplivom latinskih; zelo
upoštevano latinsko gramatiko je leta 1525 izdal Filip Melanchthon (str.
52). Med prve nemške gramatike se uvršča Orthographia Deutsch (1531)
avtorja Fabiana Frangka, potem pa še številne druge, ki so jih največ-
krat izdajali učitelji. Iz teh gramatik je jasno razvidno zavedanje dejstva
različnih nemških narečij. Pri orientaciji za skupni jezik so dobili velik
pomen ravno Luthrovi spisi. Okrog leta 1534 je kot prvi gramatiko izdal
Valentin Ickelsamer; Ain Teütsche Grammatica, ki je bila napisana v
nemščini. Jacob Schöper je izdal leta 1550 knjigo z naslovom Synonyma,
v kateri govori o jeziku v Westfaliji: to govorico da so mnoge tuje nacije
(außlendische Nationen) in ljudstva zasmehovali in zaničevali kot gro-
bo in kmečko, kot da je Westfalec zaradi svojega jezika opica ali mor-
sko čudo (str. 63).
Pomembne nemške gramatike pa so izšle v sedemdesetih letih 16.
stoletja. Prvo popolno nemško gramatiko je leta 1573 izdal Laurentius
Albertus pod naslovom Teutsch Grammatick oder Sprachkunst, na-
pisana je bila v latinščini. Prav tako v latinščini je leta 1573 izšla gra-
matika Alberta Ölingerja Underricht der Hoch Teutschen Spraach:
Grammatica sev Institvtio Verae Germanicae linguae, leta 1578 pa gra-
matika Johannesa Clajusa Grammatica Germanicae Linguae. To so bile
vodilne nemške gramatike v latinščini, ki so jih uporabljali še v 17. sto-
letju. Pisane so bile pod vplivom Melanchthonove latinske gramatike
(str. 61). Zaradi časovne bližine in Melanchtonovega vpliva zanje lahko
predvidevamo, da so služile kot opora tudi Bohoriču.
Prepoznavnost slovenskega prostora v Bohoričevem času
Trubar, Dalmatin in Bohorič so v državi Svetega rimskega cesarstva
v svoja jadra v celoti ujeli veter časa. V času, ko so novi jeziki stopali v
veljavo, je postajalo tudi vedno pomembneje pokazati, kje govorci prebi-
vajo. Pri tem pa ni šlo za enostaven prikaz. V preteklost usmerjeno gle-
275
