Page 99 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 99
Stati in obstati 16(2020): 333-353
https://doi.org/10.26493/2590-9754.16(32)333-353
Jonatan Vinkler
KOMENSKÝ IN »ČAS SKRAJNOSTI«
PRI SLOVENCIH 1: VELIKA DIDAKTIKA
IN KOMENSKÝ V ZADNJI IZDAJI
S praško pomladjo 1989. se je iz češke politične in družbene stvar-
nosti dokončno poslovila nenavadna epoha. Znameniti češki barokist,
literarni zgodovinar Václav Černý jo je poimenoval s sintagmo »zože-
ni prostor«. Frontman češke subkulture osemdesetih let dvajstega stole-
tja Petr Placák pa jo je v svojem dokumentarnem knjižnem eseju Špicelj
skozi postavo udbovca upodbil z enako neprizanesljivo (avto)ironijo in
ciničnim realizmom, kot je to dobrih osemdeset let pred njim za pokoj-
no Habsburško monarhijo ob koncu dolgega »stoletja meščanov in re-
volucij« storil Jaroslav Hašek. Slednji je skozi povsem neobičajno nava-
dno literarno osebico dobrega vojaka Švejka in njegove bizarne prigode
v miru in vojni podobno kot Placák s »špiclji« z vsakim stavkom svoje
strukture prikliceval v zavest podobe nesvobode, vsesplošnega strahu
pred totaliteto oblasti, pred odkritosrčnim in neženiranim govorjenjem
lastne misli v javnosti, pred izsiljevanjem ... Predvsem pa pred prislu-
škovanjem in ovaduštvom.
Po 1989 so se tudi na Karlovo univerzo v Pragi vrnili učenjaki, ki so
bili tam v času komunističnega totalitarizma »proskribirani« in so sme-
li npr. le v čitalnico Filozofske fakultete ali katere drugih knjižnic, pa še
to le pod budnim očesom vseprisotne oblasti, tisti, ki so svoje monogra-
fije pisali »za predal«, po praški pomladi pa so v predavalnicah znova
lahko govorili tako, kot časti ugledne univerze, najstarejše za Alpami v
nekdanjem Svetem rimskem cesarstvu (1348), pritiče – brez zadržkov in
tisto, za kar so bili prepričani, da sodi k akademskemu delu in življenju.
333
https://doi.org/10.26493/2590-9754.16(32)333-353
Jonatan Vinkler
KOMENSKÝ IN »ČAS SKRAJNOSTI«
PRI SLOVENCIH 1: VELIKA DIDAKTIKA
IN KOMENSKÝ V ZADNJI IZDAJI
S praško pomladjo 1989. se je iz češke politične in družbene stvar-
nosti dokončno poslovila nenavadna epoha. Znameniti češki barokist,
literarni zgodovinar Václav Černý jo je poimenoval s sintagmo »zože-
ni prostor«. Frontman češke subkulture osemdesetih let dvajstega stole-
tja Petr Placák pa jo je v svojem dokumentarnem knjižnem eseju Špicelj
skozi postavo udbovca upodbil z enako neprizanesljivo (avto)ironijo in
ciničnim realizmom, kot je to dobrih osemdeset let pred njim za pokoj-
no Habsburško monarhijo ob koncu dolgega »stoletja meščanov in re-
volucij« storil Jaroslav Hašek. Slednji je skozi povsem neobičajno nava-
dno literarno osebico dobrega vojaka Švejka in njegove bizarne prigode
v miru in vojni podobno kot Placák s »špiclji« z vsakim stavkom svoje
strukture prikliceval v zavest podobe nesvobode, vsesplošnega strahu
pred totaliteto oblasti, pred odkritosrčnim in neženiranim govorjenjem
lastne misli v javnosti, pred izsiljevanjem ... Predvsem pa pred prislu-
škovanjem in ovaduštvom.
Po 1989 so se tudi na Karlovo univerzo v Pragi vrnili učenjaki, ki so
bili tam v času komunističnega totalitarizma »proskribirani« in so sme-
li npr. le v čitalnico Filozofske fakultete ali katere drugih knjižnic, pa še
to le pod budnim očesom vseprisotne oblasti, tisti, ki so svoje monogra-
fije pisali »za predal«, po praški pomladi pa so v predavalnicah znova
lahko govorili tako, kot časti ugledne univerze, najstarejše za Alpami v
nekdanjem Svetem rimskem cesarstvu (1348), pritiče – brez zadržkov in
tisto, za kar so bili prepričani, da sodi k akademskemu delu in življenju.
333
