Page 102 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 102
razprave, študije
ti, da bo branje tega besedila, ki je po nastanku primarno tujejezično in
ni literarno delo v ožjem pomenu besede (tj. tekst, kjer bi bila v ospred-
ju estetska funkcija besedila), študijsko. To pomeni, da je prva izbira za
formalno obliko izida takega dela (znanstveno)kritična izdaja prevoda.
Slednje nujno vzročno-posledično določa tekstno podobo izdaje, in to-
rej na njeno besedilno strukturo, posamezne obvezne dele (število, za-
poredje, obseg, globina obravnave) le-te in besedilna sredstva.
Premislek o primarnem recipientu (točka 2 zgoraj) mora glede na
uveljavljeno literarnovedno metodologijo (Jauss 1998, 395–452) upošte-
vati horizont pričakovanja predpostavljenega bralca. V zvezi z JAK VD
to pomeni, da si je treba zastaviti vsaj dvoje vprašanj: a) Kaj predpostav-
ljeni bralec-poznavalec ve o sami snovi dela, tj. o Veliki didaktiki in Janu
Amosu Komenskem, njegovem času, prostoru in izventekstnih konte-
kstih nastanka Velike didaktike ipd., in b) kaj predpostavljeni bralec ve
oz. kakšne tekstne izkušnje, in torej pričakovanje, ima o besedilni po-
dobi, v kateri je morda že recipiral podobne besedila, tj. primarne vire,
pred branjem JAK VD.
Ne dovolj celovit ali sploh neopravljen premislek o horizontu pri-
čakovanja – slednji bi moral rezultirati v obliki izdaje, ki bi s predpos-
tavljenim bralcem vzpostavila skupni mentalni tekstni prostor oz. toč-
ko nič, s katere se more začeti pri bralcu sprejemanje novine v besedilu
– more privesti do delne ali popolne redukcije recepcije, včasih, ob po-
sebej večpomensko bogatih besedilih, pa do tako silovitih komunika-
cijskih »kratkih stikov« med besedilom in recipientom, da literarna ko-
munikacija stopi povsem v ozadje družbenih vsebin, ki jih je priklicala.
Kot posebej indikativen primer, da lahko neupoštevani horizont
pričakovanja in, posledično, mimobežna literarna komunikacija med
avtorjem in urednikom na eni ter bralcem na drugi povzročita celo
»literarno vojno«, si velja priklicati iz spomina zgodnjo recepcijo pe-
sništva Franceta Prešerna, in sicer literarnih vrst, ki jih je pesnik da-
jal v obtok in branje bidermajerskemu bralcu z začetka tridesetih let v
Kranjski čbelici.
336
ti, da bo branje tega besedila, ki je po nastanku primarno tujejezično in
ni literarno delo v ožjem pomenu besede (tj. tekst, kjer bi bila v ospred-
ju estetska funkcija besedila), študijsko. To pomeni, da je prva izbira za
formalno obliko izida takega dela (znanstveno)kritična izdaja prevoda.
Slednje nujno vzročno-posledično določa tekstno podobo izdaje, in to-
rej na njeno besedilno strukturo, posamezne obvezne dele (število, za-
poredje, obseg, globina obravnave) le-te in besedilna sredstva.
Premislek o primarnem recipientu (točka 2 zgoraj) mora glede na
uveljavljeno literarnovedno metodologijo (Jauss 1998, 395–452) upošte-
vati horizont pričakovanja predpostavljenega bralca. V zvezi z JAK VD
to pomeni, da si je treba zastaviti vsaj dvoje vprašanj: a) Kaj predpostav-
ljeni bralec-poznavalec ve o sami snovi dela, tj. o Veliki didaktiki in Janu
Amosu Komenskem, njegovem času, prostoru in izventekstnih konte-
kstih nastanka Velike didaktike ipd., in b) kaj predpostavljeni bralec ve
oz. kakšne tekstne izkušnje, in torej pričakovanje, ima o besedilni po-
dobi, v kateri je morda že recipiral podobne besedila, tj. primarne vire,
pred branjem JAK VD.
Ne dovolj celovit ali sploh neopravljen premislek o horizontu pri-
čakovanja – slednji bi moral rezultirati v obliki izdaje, ki bi s predpos-
tavljenim bralcem vzpostavila skupni mentalni tekstni prostor oz. toč-
ko nič, s katere se more začeti pri bralcu sprejemanje novine v besedilu
– more privesti do delne ali popolne redukcije recepcije, včasih, ob po-
sebej večpomensko bogatih besedilih, pa do tako silovitih komunika-
cijskih »kratkih stikov« med besedilom in recipientom, da literarna ko-
munikacija stopi povsem v ozadje družbenih vsebin, ki jih je priklicala.
Kot posebej indikativen primer, da lahko neupoštevani horizont
pričakovanja in, posledično, mimobežna literarna komunikacija med
avtorjem in urednikom na eni ter bralcem na drugi povzročita celo
»literarno vojno«, si velja priklicati iz spomina zgodnjo recepcijo pe-
sništva Franceta Prešerna, in sicer literarnih vrst, ki jih je pesnik da-
jal v obtok in branje bidermajerskemu bralcu z začetka tridesetih let v
Kranjski čbelici.
336
