Page 104 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 104
razprave, študije
Za toliko bolj ugoden, kolikor manj je pričakovan, pojav v slovenski li-
teraturi štejemo tri doslej izdane dele Krajnske čbelice. Vsebujejo zgolj pe-
sniške sadove različnih vrst, povečini izvirna dela, ki so tako po vsebini
kot po jeziku še kar posrečeni izdelki. (Čelakovský 1832, 444.)
Povzetek prvega dela recenzije je hvalnica Prešernu, njegovim pesni-
škim darovom, preko njega pa glede na Prešernovo pesniško usmeritev
tudi novi estetski smeri. Kar pa je v isti sapi tudi že polemika z naspro-
tno estetsko smerjo:
In zdaj o g. Prešernu, čigar imenitna dela dajejo Krajnski čbelci poseb-
no vrednost in lepoto. Ta mladi pesnik [...], ki ga je narava oskrbela z bo-
gatimi darovi, je resnično vreden častne dobrodošlice v vrstah slovanskih
pesnikov ... Svojo moč je preizkusil v pesmih raznih vrst, v lirskih, elegič-
nih, satiričnih, v romancah, epigramih in sonetih; v vseh vrstah izpriču-
je enako spretnost, enako živahnost in ubranost misli. Sicer pa je – kolikor
nam je moč soditi o tej reči – njegova dikcija čista, jedrnata in pristno slo-
venska, verz pa tekoč in zveneč. (Čelakovský 1832, 445, 446.)
Drugi del recenzije je odločna polemika z v prvi polovici 19. stoletja
še vedno izrazitim razumevanjem literature kot služabnico pouka. Pri
tem Čelakovský ni vzel v mlin samo danjčice, metelčice in njunih iz-
najditeljev, temveč je lokalne slovenske črkarske marnje spretno naob-
rnil kot kritično bodico proti domačim slovničarskim pismoukom, ki
so se tudi na češki jezikovni fronti bodli okoli pravopisnega vprašanja
– kaj početi z i in y v stari češkobratski ortografiji. Polemičnost se je ka-
zala skozi Čelakovskega obsodbo slovenskega slovničarskega, v njego-
vem času predvsem v abecednem novatorstvu kažočega se mesianizma.
Upoštevati kaže namreč dejstvo, da pri Čehih v prvih desetletjih sto-
letja meščanov, pri Slovencih pa še globoko v 20. stoletje jezik naroda ni
bil razumljen le kot prefinjeno strukturiran znakovni sestav za komuni-
kacijo, temveč predvsem kot znak bolj ali manj množične identifikacije.
Zato je imela tudi javna polemika o dozdevno izključno jezikoslovnih
vprašanjih, torej polemika, ki bi imela za svojo referenco zgolj jezik kot
sredstvo komunikacije (ne pa tudi identifikacije!), le izjemoma strokov-
ni značaj (Macura 1995, 42–60). Narodni preporod je bil namreč doba,
338
Za toliko bolj ugoden, kolikor manj je pričakovan, pojav v slovenski li-
teraturi štejemo tri doslej izdane dele Krajnske čbelice. Vsebujejo zgolj pe-
sniške sadove različnih vrst, povečini izvirna dela, ki so tako po vsebini
kot po jeziku še kar posrečeni izdelki. (Čelakovský 1832, 444.)
Povzetek prvega dela recenzije je hvalnica Prešernu, njegovim pesni-
škim darovom, preko njega pa glede na Prešernovo pesniško usmeritev
tudi novi estetski smeri. Kar pa je v isti sapi tudi že polemika z naspro-
tno estetsko smerjo:
In zdaj o g. Prešernu, čigar imenitna dela dajejo Krajnski čbelci poseb-
no vrednost in lepoto. Ta mladi pesnik [...], ki ga je narava oskrbela z bo-
gatimi darovi, je resnično vreden častne dobrodošlice v vrstah slovanskih
pesnikov ... Svojo moč je preizkusil v pesmih raznih vrst, v lirskih, elegič-
nih, satiričnih, v romancah, epigramih in sonetih; v vseh vrstah izpriču-
je enako spretnost, enako živahnost in ubranost misli. Sicer pa je – kolikor
nam je moč soditi o tej reči – njegova dikcija čista, jedrnata in pristno slo-
venska, verz pa tekoč in zveneč. (Čelakovský 1832, 445, 446.)
Drugi del recenzije je odločna polemika z v prvi polovici 19. stoletja
še vedno izrazitim razumevanjem literature kot služabnico pouka. Pri
tem Čelakovský ni vzel v mlin samo danjčice, metelčice in njunih iz-
najditeljev, temveč je lokalne slovenske črkarske marnje spretno naob-
rnil kot kritično bodico proti domačim slovničarskim pismoukom, ki
so se tudi na češki jezikovni fronti bodli okoli pravopisnega vprašanja
– kaj početi z i in y v stari češkobratski ortografiji. Polemičnost se je ka-
zala skozi Čelakovskega obsodbo slovenskega slovničarskega, v njego-
vem času predvsem v abecednem novatorstvu kažočega se mesianizma.
Upoštevati kaže namreč dejstvo, da pri Čehih v prvih desetletjih sto-
letja meščanov, pri Slovencih pa še globoko v 20. stoletje jezik naroda ni
bil razumljen le kot prefinjeno strukturiran znakovni sestav za komuni-
kacijo, temveč predvsem kot znak bolj ali manj množične identifikacije.
Zato je imela tudi javna polemika o dozdevno izključno jezikoslovnih
vprašanjih, torej polemika, ki bi imela za svojo referenco zgolj jezik kot
sredstvo komunikacije (ne pa tudi identifikacije!), le izjemoma strokov-
ni značaj (Macura 1995, 42–60). Narodni preporod je bil namreč doba,
338
