Page 110 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 110
razgledi, vpogledi
8. Branje izven konteksta
Ugovor: Razumevanje Mt 18,20, kot je predstavljeno zgoraj, ne upo-
števa konteksta. Ta vrstica se nanaša zgolj na cerkveno disciplino (gl. Mt
18,15–19) in je ne moremo jemati kot splošno trditev.
Odgovor: Proti takšnemu ozkemu razumevanju govori vrsta dejstev:
a) Vrstice 15–17 so v ednini, medtem ko je začetek vrstice 18 povsem brez
potrebe v množini, kar nakazuje spremembo ali razširitev predmeta.
Vrstica 18 sicer v tem kontekstu deluje kot razlaga prejšnjih treh vr-
stic, vendar imamo enako obljubo že prej v Mt 16,18–19, kjer je kon-
tekst bistveno širši: gre za utemeljitev Cerkve na veri, ki jo izpove
Peter, ter za presenetljivo obljubo oblasti in moči, ki ju bo ta Cerkev
imela, namreč za neposreden stik z Bogom (»nebesa«), ki ji bo omo-
gočal avtoritativno sprejemanje odločitev, kaj je dovoljeno in kaj ne.
Navezava Mt 18,18 na Mt 16,18–19 dodatno potrjuje ugotovitev, da gre
Jezusu v Mt 18,18–20 za »temeljno definicijo Cerkve«.
b) Vrstica 19 se začne: »Ponovno vam resnično povem …«, kar nakazu-
je novo misel.
c) Besede »v kateri koli zadevi, za katero bosta prosila« brez dvoma jas-
no govorijo, da tukaj ne gre le za disciplinska vprašanja, ampak za
katero koli prošnjo. Vsaj tukaj, če ne že v vrstici 18, je pomenski do-
seg obljube torej razširjen.
č) Omenjanje »dveh« v vrstici 19 in »dveh ali treh« v vrstici 20 tudi ni
logično glede na vrstico 17, kjer je perspektiva očitno že razširjena na
večjo skupino, kot sta dva ali trije. Očitno gre tu za novo misel ozi-
roma drugačen pomenski vidik. Vrstici 19–20 (ali morda celo 18–20)
sta torej nekakšno dodatno pojasnilo, kakšno moč ima harmonična
skupnost samo dveh ali treh Jezusovih učencev. Ti so namreč dovolj,
da se vzpostavi avtoritativno »pričevanje« o njem.
d) Jezusova trditev v vrstici 20 je očitni vrhunec odlomka. Tako glede
na širši kontekst (temeljna obljuba Kristusove prisotnosti na začetku
in koncu Matejevega evangelija, glej zgoraj) kot z ozirom na pomen-
ljivo podobnost s starozaveznimi eshatološkimi obljubami (prim. Jl
2,27; Zah 2,14–15 idr.) in sploh glede na vzporednico z omenjenim ra-
108
8. Branje izven konteksta
Ugovor: Razumevanje Mt 18,20, kot je predstavljeno zgoraj, ne upo-
števa konteksta. Ta vrstica se nanaša zgolj na cerkveno disciplino (gl. Mt
18,15–19) in je ne moremo jemati kot splošno trditev.
Odgovor: Proti takšnemu ozkemu razumevanju govori vrsta dejstev:
a) Vrstice 15–17 so v ednini, medtem ko je začetek vrstice 18 povsem brez
potrebe v množini, kar nakazuje spremembo ali razširitev predmeta.
Vrstica 18 sicer v tem kontekstu deluje kot razlaga prejšnjih treh vr-
stic, vendar imamo enako obljubo že prej v Mt 16,18–19, kjer je kon-
tekst bistveno širši: gre za utemeljitev Cerkve na veri, ki jo izpove
Peter, ter za presenetljivo obljubo oblasti in moči, ki ju bo ta Cerkev
imela, namreč za neposreden stik z Bogom (»nebesa«), ki ji bo omo-
gočal avtoritativno sprejemanje odločitev, kaj je dovoljeno in kaj ne.
Navezava Mt 18,18 na Mt 16,18–19 dodatno potrjuje ugotovitev, da gre
Jezusu v Mt 18,18–20 za »temeljno definicijo Cerkve«.
b) Vrstica 19 se začne: »Ponovno vam resnično povem …«, kar nakazu-
je novo misel.
c) Besede »v kateri koli zadevi, za katero bosta prosila« brez dvoma jas-
no govorijo, da tukaj ne gre le za disciplinska vprašanja, ampak za
katero koli prošnjo. Vsaj tukaj, če ne že v vrstici 18, je pomenski do-
seg obljube torej razširjen.
č) Omenjanje »dveh« v vrstici 19 in »dveh ali treh« v vrstici 20 tudi ni
logično glede na vrstico 17, kjer je perspektiva očitno že razširjena na
večjo skupino, kot sta dva ali trije. Očitno gre tu za novo misel ozi-
roma drugačen pomenski vidik. Vrstici 19–20 (ali morda celo 18–20)
sta torej nekakšno dodatno pojasnilo, kakšno moč ima harmonična
skupnost samo dveh ali treh Jezusovih učencev. Ti so namreč dovolj,
da se vzpostavi avtoritativno »pričevanje« o njem.
d) Jezusova trditev v vrstici 20 je očitni vrhunec odlomka. Tako glede
na širši kontekst (temeljna obljuba Kristusove prisotnosti na začetku
in koncu Matejevega evangelija, glej zgoraj) kot z ozirom na pomen-
ljivo podobnost s starozaveznimi eshatološkimi obljubami (prim. Jl
2,27; Zah 2,14–15 idr.) in sploh glede na vzporednico z omenjenim ra-
108
