Page 153 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 153
marko kerševan
tizma je utelešena kot moč notranjosti.« Kot pravi, tega ne bi dojel brez
svoje protestantske žene. »Protestantska mistika osamljenega posame-
znika« je »najgloblji rudnik najbolj oddaljenih nebes«.
Za Blochom se tudi Cvetka Tóth (zato) usmeri h Kierkegaardu, »s
te plati verjetno najbolj protestantskemu mislecu«, in njegovemu do-
-mišljanju človekove osamljenosti in svobode v veri ter etiki pri tem.
»Ko notranjost umanjka, postane duh končen,« ga citira Tóthova in v
povezavi z Blochom to pomeni ne le konec človekove svobode, ampak
tudi upanja.
Prav je, da tu zabeležimo – kot je storila tudi Cvetka Tóth –, da je
v svojem iskanju v kritičnem času slovenskega prostora in slovenske-
ga človeka Kierkegaarda in Blocha kot svoji navezi (v oporo in spod-
budo) našel tudi Edvard Kocbek (glej tudi Mihael Glavan, »Kocbek in
Kierkegaard« v 32/2020).
In če ob spominu na Cvetko Tóth ne moremo mimo spoštovanja, ki
ga je bil pri njej deležen Kocbek, iz istega razloga ne moremo tudi mimo
dveh sodobnih osebnosti iz katoliškega okolja, ki se jima je poklonila v
svojem delu. V svetovnem merilu je bil to letos umrli Hans Küng, v slo-
venskem pa Vekoslav Grmič. Pri Küngu je občudovala njegovo ekumen-
sko krščansko širino do drugih krščanskih usmeritev in drugih religij,
(samo)kritičnost do teoloških kulturnih in političnih stranpoti svoje,
Rimskokatoliške, cerkve, nenazadnje do pojmovanja papeževega pri-
mata v Cerkvi, odprtost do rezultatov sodobne biblicistike, predvsem pa
seveda njegovo prizadevanje za svetovni etos kot možno in nujno osno-
vo sožitja ljudi različnih religij in ateizmov v sodobnem svetu. Pri teh
temeljnih značilnostih svojega prizadevanja je bil Küng vseskozi blizu
tudi protestantizmu, ne sicer vsakemu, gotovo pa njegovi luteranski in
švicarski reformirani usmeritvi. Nenazadnje je tako rekoč začel svojo
akademsko teološko pot z doktorsko disertacijo o Barthovem pojmova-
nju opravičenja, v kateri je dokazoval, da je Barthovo pojmovanje v so-
glasju s pravilno razumljenim naukom Katoliške cerkve. (Barth sam mu
je priznal, da je njegovo pojmovanje pravilno razumel in predstavil …)
Svoje naklonjenosti in občudovanja Grmiča ni izpričala le v dveh pri-
spevkih v reviji, ampak med drugim tudi v zbornikih ob Grmičevih ju-
151
tizma je utelešena kot moč notranjosti.« Kot pravi, tega ne bi dojel brez
svoje protestantske žene. »Protestantska mistika osamljenega posame-
znika« je »najgloblji rudnik najbolj oddaljenih nebes«.
Za Blochom se tudi Cvetka Tóth (zato) usmeri h Kierkegaardu, »s
te plati verjetno najbolj protestantskemu mislecu«, in njegovemu do-
-mišljanju človekove osamljenosti in svobode v veri ter etiki pri tem.
»Ko notranjost umanjka, postane duh končen,« ga citira Tóthova in v
povezavi z Blochom to pomeni ne le konec človekove svobode, ampak
tudi upanja.
Prav je, da tu zabeležimo – kot je storila tudi Cvetka Tóth –, da je
v svojem iskanju v kritičnem času slovenskega prostora in slovenske-
ga človeka Kierkegaarda in Blocha kot svoji navezi (v oporo in spod-
budo) našel tudi Edvard Kocbek (glej tudi Mihael Glavan, »Kocbek in
Kierkegaard« v 32/2020).
In če ob spominu na Cvetko Tóth ne moremo mimo spoštovanja, ki
ga je bil pri njej deležen Kocbek, iz istega razloga ne moremo tudi mimo
dveh sodobnih osebnosti iz katoliškega okolja, ki se jima je poklonila v
svojem delu. V svetovnem merilu je bil to letos umrli Hans Küng, v slo-
venskem pa Vekoslav Grmič. Pri Küngu je občudovala njegovo ekumen-
sko krščansko širino do drugih krščanskih usmeritev in drugih religij,
(samo)kritičnost do teoloških kulturnih in političnih stranpoti svoje,
Rimskokatoliške, cerkve, nenazadnje do pojmovanja papeževega pri-
mata v Cerkvi, odprtost do rezultatov sodobne biblicistike, predvsem pa
seveda njegovo prizadevanje za svetovni etos kot možno in nujno osno-
vo sožitja ljudi različnih religij in ateizmov v sodobnem svetu. Pri teh
temeljnih značilnostih svojega prizadevanja je bil Küng vseskozi blizu
tudi protestantizmu, ne sicer vsakemu, gotovo pa njegovi luteranski in
švicarski reformirani usmeritvi. Nenazadnje je tako rekoč začel svojo
akademsko teološko pot z doktorsko disertacijo o Barthovem pojmova-
nju opravičenja, v kateri je dokazoval, da je Barthovo pojmovanje v so-
glasju s pravilno razumljenim naukom Katoliške cerkve. (Barth sam mu
je priznal, da je njegovo pojmovanje pravilno razumel in predstavil …)
Svoje naklonjenosti in občudovanja Grmiča ni izpričala le v dveh pri-
spevkih v reviji, ampak med drugim tudi v zbornikih ob Grmičevih ju-
151
