Page 154 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 154
portreti
bilejih, za katere se je posebej zavzela. Pri Grmiču je (kot pri Kocbeku)
visoko cenila njegovo socialistično opredeljenost (njegovo »socialistično
teologijo«) in privrženost idealom ter vrednotam NOB, ki so bili po nje-
govem v temelju krščanski. V tem ga ni omajal niti zlom »realnega soci-
alizma« niti njegove stranpoti in zablode pred tem, vse do zločinov, ki so
spremljali njegovo uveljavljanje v različnih okoljih in obdobjih, pri nas
še posebej v povezavi z NOB. Iz krščanskih izhodišč je izražal naklonje-
nost do samoupravnega socialističnega sistema pri nas in bil hkrati kriti-
čen do drže ter ravnanj tistih v lastni Cerkvi, ki so ga kot bojda protikr-
ščanskega zavračali. Kritična drža do lastne institucije, v kateri pa sta
tako Küng kot Grmič ostajala in vztrajala kljub sankcijam, pritlehnim
sumničenjem in podtikanjem, ki sta jih bila deležna, je bilo prav tako
nekaj, kar je Cvetka Tóth visoko cenila kot zgled in spodbudo tudi zase
ter ljudi v drugih institucijah. Grmiču nihče ni mogel dokazati katoli-
ške teološke »nepravovernosti« in sam svoje pripadnosti Katoliški cerkvi
nikdar ni postavljal pod vprašaj. Zaradi svoje humanistične, družbeno
kritične, socialistične in narodno zavedne usmerjenosti je bil vseskozi
naklonjen slovenskim evangeličanom in bil tudi član Slovenskega pro-
testantskega društva Primož Trubar.
Skratka, Cvetka Tóth je tako pri Küngu kot pri Grmiču (in Kocbeku)
izpostavila iste ideje, vrednote in opredelitve, ki jih je našla in izposta-
vila tudi pri izbranih velikih imenih sodobne protestantske teologije in
marksistične filozofije.
In končno (v svojem zadnjem prispevku v reviji) – Friedrich
Nietzsche. Kaj je našla pri Nietzscheju (in Schopenhauerju), ki se mu že
kot univerzitetna profesorica ontologije in metafizike ni mogla izogni-
ti, saj se je posebej posvečala velikim imenom nemške filozofije? Kaj je
sploh lahko našla pri razvpitem nasprotniku krščanstva, njegovega »re-
sentimenta« in solidarnosti (do) šibkih, povzdigovalcu velikega posame-
znika, njegove volje do moči »onkraj dobrega in zlega« ?
Našla je in izpostavila že v naslovu prispevka (Misliti s kladivom v
roki) Nietzschejevo priznanje Luthru – za njegovo jezo, strast, a tudi za
njegov »pogum za čutnost« in »vero v pravico do svobode«, čeprav ga je
sicer imel za »nemogočega meniha«. Najde seveda Nietzschejevo
152
bilejih, za katere se je posebej zavzela. Pri Grmiču je (kot pri Kocbeku)
visoko cenila njegovo socialistično opredeljenost (njegovo »socialistično
teologijo«) in privrženost idealom ter vrednotam NOB, ki so bili po nje-
govem v temelju krščanski. V tem ga ni omajal niti zlom »realnega soci-
alizma« niti njegove stranpoti in zablode pred tem, vse do zločinov, ki so
spremljali njegovo uveljavljanje v različnih okoljih in obdobjih, pri nas
še posebej v povezavi z NOB. Iz krščanskih izhodišč je izražal naklonje-
nost do samoupravnega socialističnega sistema pri nas in bil hkrati kriti-
čen do drže ter ravnanj tistih v lastni Cerkvi, ki so ga kot bojda protikr-
ščanskega zavračali. Kritična drža do lastne institucije, v kateri pa sta
tako Küng kot Grmič ostajala in vztrajala kljub sankcijam, pritlehnim
sumničenjem in podtikanjem, ki sta jih bila deležna, je bilo prav tako
nekaj, kar je Cvetka Tóth visoko cenila kot zgled in spodbudo tudi zase
ter ljudi v drugih institucijah. Grmiču nihče ni mogel dokazati katoli-
ške teološke »nepravovernosti« in sam svoje pripadnosti Katoliški cerkvi
nikdar ni postavljal pod vprašaj. Zaradi svoje humanistične, družbeno
kritične, socialistične in narodno zavedne usmerjenosti je bil vseskozi
naklonjen slovenskim evangeličanom in bil tudi član Slovenskega pro-
testantskega društva Primož Trubar.
Skratka, Cvetka Tóth je tako pri Küngu kot pri Grmiču (in Kocbeku)
izpostavila iste ideje, vrednote in opredelitve, ki jih je našla in izposta-
vila tudi pri izbranih velikih imenih sodobne protestantske teologije in
marksistične filozofije.
In končno (v svojem zadnjem prispevku v reviji) – Friedrich
Nietzsche. Kaj je našla pri Nietzscheju (in Schopenhauerju), ki se mu že
kot univerzitetna profesorica ontologije in metafizike ni mogla izogni-
ti, saj se je posebej posvečala velikim imenom nemške filozofije? Kaj je
sploh lahko našla pri razvpitem nasprotniku krščanstva, njegovega »re-
sentimenta« in solidarnosti (do) šibkih, povzdigovalcu velikega posame-
znika, njegove volje do moči »onkraj dobrega in zlega« ?
Našla je in izpostavila že v naslovu prispevka (Misliti s kladivom v
roki) Nietzschejevo priznanje Luthru – za njegovo jezo, strast, a tudi za
njegov »pogum za čutnost« in »vero v pravico do svobode«, čeprav ga je
sicer imel za »nemogočega meniha«. Najde seveda Nietzschejevo
152
