Page 152 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 152
portreti
ološko raziskovanje (tudi o vprašanju »zgodovinskega Jezusa«) in fi-
lozofske razprave nadgradil z več desetletji praktičnega zdravniškega
dela v Afriki. Poudari njegovo protestantsko krščansko in filozofsko
opredelitev za »strahospoštovanje« (nem. Ehrfurcht) pred življenjem in
za življenju posvečeno etiko, ki zahteva človekovo praktično dejavnost.
Opozori na Nietzschejev vpliv pri usmeritvi k življenju in dejavnosti (o
čemer piše tudi sam Schweitzer), toda hkrati podčrta tudi bistveno raz-
liko. Nietzsche (kot pred njim tudi Fichte) je imel pred očmi etiko de-
javnega samoizpopolnjevanja, Schweizer tudi iz krščanskega izhodišča
poudari, da »etika predanosti življenju« ne zahteva le individualne, am-
pak tudi družbeno etiko solidarnosti (posebej do šibkih). Schweitzer jo je
odkril (kot Tolstoj) v zgodnjem krščanstvu, a tudi pri socialistih svojega
časa (Bernsteinu) in jo radikalno udejanjal v svojem kasnejšem življenju.
Že Schweitzer je zapisal, da je krščansko oznanilo evangelij upanja. V
upanje je usmeril svojo misel (in naslovil svoje glavno delo Das Prinzip
Hoffnung, »Načelo upanje«) marksistični filozof Ernst Bloch, za mno-
ge, tudi za Cvetko Tóth, najprodornejši marksistični mislec, predstav-
nik »toplega toka marksizma«, po lastni oznaki »ateist po Božji volji/mi-
losti«. Po Blochu ne le da krščanstvo s svojo utopijo Božjega kraljestva
prinaša upanje, za človeka je upanje nekaj tako konstitutivnega, da je
tudi samo krščanstvo nošeno po njem. »Kjer je upanje, je tudi religija«
(čeprav ne velja vedno tudi obratno). Še več, svet sam vključuje upanje na
še-ne-nastalo, zato je treba vztrajati na odprtosti sveta in življenja v pri-
hodnost, ne pa temu nasprotovati: s fiksiranjem na arhaičnost tal in krvi
ali na metafizično onstranstvo. Treba se je (na)učiti upati. Kot opozar-
ja Cvetka Tóth, Bloch govori o novi eshatologiji religije, ki naj jo sprem-
lja nova antropologija religije, onkraj razlik med religijami in ateizmi.
V tem smislu (lahko) Biblija govori vsem ljudem. (»Teologijo upanja« je
v tesni povezanosti s »teologijo križa« kasneje razvil Jürgen Moltmann:
še pred člankom Cvetke Tóth o njem mu je ob 80-letnici posvetil članek
v reviji (št. 3-4) katoliški teolog Ciril Sorč, njegov študent v Tübingenu.)
Cvetki Tóth ne uide, da je Bloch ob svojem poglabljanju v vprašanje
upanja dal svojevrstno priznanje protestantskokrščanski usmeritvi v
človekovo »notranjost«, »protestantski mistiki«. Bloch: »Moč protestan-
150
ološko raziskovanje (tudi o vprašanju »zgodovinskega Jezusa«) in fi-
lozofske razprave nadgradil z več desetletji praktičnega zdravniškega
dela v Afriki. Poudari njegovo protestantsko krščansko in filozofsko
opredelitev za »strahospoštovanje« (nem. Ehrfurcht) pred življenjem in
za življenju posvečeno etiko, ki zahteva človekovo praktično dejavnost.
Opozori na Nietzschejev vpliv pri usmeritvi k življenju in dejavnosti (o
čemer piše tudi sam Schweitzer), toda hkrati podčrta tudi bistveno raz-
liko. Nietzsche (kot pred njim tudi Fichte) je imel pred očmi etiko de-
javnega samoizpopolnjevanja, Schweizer tudi iz krščanskega izhodišča
poudari, da »etika predanosti življenju« ne zahteva le individualne, am-
pak tudi družbeno etiko solidarnosti (posebej do šibkih). Schweitzer jo je
odkril (kot Tolstoj) v zgodnjem krščanstvu, a tudi pri socialistih svojega
časa (Bernsteinu) in jo radikalno udejanjal v svojem kasnejšem življenju.
Že Schweitzer je zapisal, da je krščansko oznanilo evangelij upanja. V
upanje je usmeril svojo misel (in naslovil svoje glavno delo Das Prinzip
Hoffnung, »Načelo upanje«) marksistični filozof Ernst Bloch, za mno-
ge, tudi za Cvetko Tóth, najprodornejši marksistični mislec, predstav-
nik »toplega toka marksizma«, po lastni oznaki »ateist po Božji volji/mi-
losti«. Po Blochu ne le da krščanstvo s svojo utopijo Božjega kraljestva
prinaša upanje, za človeka je upanje nekaj tako konstitutivnega, da je
tudi samo krščanstvo nošeno po njem. »Kjer je upanje, je tudi religija«
(čeprav ne velja vedno tudi obratno). Še več, svet sam vključuje upanje na
še-ne-nastalo, zato je treba vztrajati na odprtosti sveta in življenja v pri-
hodnost, ne pa temu nasprotovati: s fiksiranjem na arhaičnost tal in krvi
ali na metafizično onstranstvo. Treba se je (na)učiti upati. Kot opozar-
ja Cvetka Tóth, Bloch govori o novi eshatologiji religije, ki naj jo sprem-
lja nova antropologija religije, onkraj razlik med religijami in ateizmi.
V tem smislu (lahko) Biblija govori vsem ljudem. (»Teologijo upanja« je
v tesni povezanosti s »teologijo križa« kasneje razvil Jürgen Moltmann:
še pred člankom Cvetke Tóth o njem mu je ob 80-letnici posvetil članek
v reviji (št. 3-4) katoliški teolog Ciril Sorč, njegov študent v Tübingenu.)
Cvetki Tóth ne uide, da je Bloch ob svojem poglabljanju v vprašanje
upanja dal svojevrstno priznanje protestantskokrščanski usmeritvi v
človekovo »notranjost«, »protestantski mistiki«. Bloch: »Moč protestan-
150
