Page 174 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 174
prevod
movala starejše zgodovinopisje, s katerim so prežeti skorajda vsi učbe-
niki. To zgodovinopisje se je osredotočilo na karizmatično osebnost re-
formatorja in enačilo züriško reformacijo s švicarsko. Vseeno pa je bila
vizija reformirane švicarske konfederacije pod nadvlado mest, predvsem
Züricha in Berna, kratkega veka in se je končala s Zwinglijevo smrtjo
na bojnem polju Kappelske vojne. Poleg tega je ta paradigma jasno v
nasprotju z eno od najnenavadnejših potez stare konfederacije, ki jo je
sestavljalo trinajst suverenih kantonov (ort), od katerih je vsak obdržal
svobodo urejanja svojih zadev in se ni hotel odreči svojih suverenih pra-
vic. Poleg političnih, ekonomskih in vojaških je med te sodila tudi pra-
vica avtonomnega urejanja verskega življenja. Tako so kantoni vsak po
svoje odločali o tem, kako naj bo cerkev reformirana, in svobodno izbi-
rali, na primer, veroizpoved, obliko bogoslužja, katekizem in cerkveno
disciplino. Švicarska reformacija je bila teološko zelo barvita. Namesto
enotnega modela je ponujala pluralnost teoloških diskurzov in cerkve-
nih organizacij, od katerih je imela vsaka svojo posebnost glede na čas
in kraj, četudi so jih v precejšnji meri zaznamovale skupna identiteta,
skupne vrednote in vzajemna odgovornost.65
V prihodnjih raziskavah bo potrebno popraviti tradicionalno, na
Zürich osredotočeno pojmovanje in tako geografsko kot časovno raz-
širiti pogled ter vanj vključiti sestrske reformirane cerkve v Bernu,
Baslu, Sankt Gallenu in Schaffhausnu kot tudi svobodno državo treh
lig (Graubünden). Njihova »religijska kultura«, kot so jo primerno po-
imenovali, da bi jo ločili od »konfesionalne kulture«, se je, kljub temu,
da je nanjo vplivala ista veroizpoved, razvijala nekoliko drugače na lo-
kalni ali kantonski ravni, odvisno od različnih dejavnikov, povezanih
z geografskimi in političnimi okoliščinami.66 Ko preučujemo ta proces,
se lahko zgledujemo po nekaterih nedavnih raziskavah, ki so omogoči-
le dostopnost dragocenih izvirnih dokumentov, kot so lokalni katekiz-
mi, redko natisnjene cerkvene uredbe in redki rokopisi del, ter ponudi-
le nove biografije cerkvenih voditeljev.67
Tu se pojavi še en desideratum – širitev tematskega polja naših raz-
iskav. Najprej velja opomniti, da na reformacijo danes gledamo kot
na zadevo tako gospodinjskega kot cerkvenega ali teološkega značaja.
Medtem ko so se starejše študije osredotočale na pomembnejše reforma-
172
movala starejše zgodovinopisje, s katerim so prežeti skorajda vsi učbe-
niki. To zgodovinopisje se je osredotočilo na karizmatično osebnost re-
formatorja in enačilo züriško reformacijo s švicarsko. Vseeno pa je bila
vizija reformirane švicarske konfederacije pod nadvlado mest, predvsem
Züricha in Berna, kratkega veka in se je končala s Zwinglijevo smrtjo
na bojnem polju Kappelske vojne. Poleg tega je ta paradigma jasno v
nasprotju z eno od najnenavadnejših potez stare konfederacije, ki jo je
sestavljalo trinajst suverenih kantonov (ort), od katerih je vsak obdržal
svobodo urejanja svojih zadev in se ni hotel odreči svojih suverenih pra-
vic. Poleg političnih, ekonomskih in vojaških je med te sodila tudi pra-
vica avtonomnega urejanja verskega življenja. Tako so kantoni vsak po
svoje odločali o tem, kako naj bo cerkev reformirana, in svobodno izbi-
rali, na primer, veroizpoved, obliko bogoslužja, katekizem in cerkveno
disciplino. Švicarska reformacija je bila teološko zelo barvita. Namesto
enotnega modela je ponujala pluralnost teoloških diskurzov in cerkve-
nih organizacij, od katerih je imela vsaka svojo posebnost glede na čas
in kraj, četudi so jih v precejšnji meri zaznamovale skupna identiteta,
skupne vrednote in vzajemna odgovornost.65
V prihodnjih raziskavah bo potrebno popraviti tradicionalno, na
Zürich osredotočeno pojmovanje in tako geografsko kot časovno raz-
širiti pogled ter vanj vključiti sestrske reformirane cerkve v Bernu,
Baslu, Sankt Gallenu in Schaffhausnu kot tudi svobodno državo treh
lig (Graubünden). Njihova »religijska kultura«, kot so jo primerno po-
imenovali, da bi jo ločili od »konfesionalne kulture«, se je, kljub temu,
da je nanjo vplivala ista veroizpoved, razvijala nekoliko drugače na lo-
kalni ali kantonski ravni, odvisno od različnih dejavnikov, povezanih
z geografskimi in političnimi okoliščinami.66 Ko preučujemo ta proces,
se lahko zgledujemo po nekaterih nedavnih raziskavah, ki so omogoči-
le dostopnost dragocenih izvirnih dokumentov, kot so lokalni katekiz-
mi, redko natisnjene cerkvene uredbe in redki rokopisi del, ter ponudi-
le nove biografije cerkvenih voditeljev.67
Tu se pojavi še en desideratum – širitev tematskega polja naših raz-
iskav. Najprej velja opomniti, da na reformacijo danes gledamo kot
na zadevo tako gospodinjskega kot cerkvenega ali teološkega značaja.
Medtem ko so se starejše študije osredotočale na pomembnejše reforma-
172
