Page 172 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 172
prevod
Musculusa ali Vermiglija za »cvinglijance«, bi bilo to prisilno spreobr-
njenje, ki ne osvetljuje, ampak prej zamegljuje vprašanja, s katerimi se
spoprijemamo, ko skušamo razumeti zapletenost verske spremembe v
konfederaciji. Prav tako lahko dvomimo, ali lahko izjemno teološko, li-
turgično, katehetsko, cerkveno in družbeno raznolikost švicarske refor-
me povzamemo z nekoliko ohlapnim pojmom »cvinglijanstvo« ali s še
bolj megleno oznako »pozno cvinglijanstvo«.58 Obenem postaja vedno
bolj jasno, da je Zwinglijev evropski vpliv kmalu izpodrinil njegov na-
slednik Heinrich Bullinger, ki je bil soglasno priznan za patriarha švi-
carske reformacije in svetovalca večine reformiranih cerkva v Evropi.59
Ti dve sočasni težnji sta omogočili boljše razumevanje pojma »cvingli-
janska reformacija«. Širši učinek tega procesa bi lahko bil sprememba
imena iz »cvinglijanske« v »švicarsko reformacijo« – pot, ki sta jo izbra-
la urednika dela Companion to Swiss Reformation.
Ta kratek pregled ključnih tem raziskav ne bi bil popoln brez omem-
be nedavnega razvoja dogodkov, povezanih z vlogo žensk v züriški re-
formaciji. Tradicionalno preučevanje Zwinglijeve reforme je utrdilo do-
mnevo, da ženske niso igrale pomembnejše vloge v reformatorjevem
življenju. Gottfried W. Locher, na primer, podobno kot ostali strokov-
njaki njegove generacije, ni razpravljal o Zwinglijevem odnosu do žensk.
Z izjemo orisa Anne Reinhardt Oskarja Farnerja iz leta 1916 je bil prvi
s tem povezan članek objavljen leta 1992, napisal pa ga je Kanadčan
Edward J. Furcha, pokojni cerkveni zgodovinar z univerze McGill.60
Medtem so se odmevi ženskih študij neizogibno in zasluženo razleg-
li tudi po našem raziskovalnem področju. V zadnjih letih se je peščica
strokovnjakov moškega in ženskega spola poglobila v vprašanje učinka
reformacije na vloge moških in žensk ter skušala razložiti poroko in dru-
žino na primeru žensk v reformaciji, kot so bile Anna Reinhardt Zwingli,
Katharina von Zimmern, Anna Adlischwyler Bullinger, Margarete
Blarer in še mnoge druge.61 V veliko primerih niso bili ohranjeni niti
portreti in ni bilo upoštevano, da so te za sabo pustile zapise ter bile s
svojim delom in trudom dejavno vključene v pomembne dogodke. Te
bogato dokumentirane študije dopolnjujejo prejšnje raziskave in nam
ponujajo nov pogled na švicarsko reformacijo.
170
Musculusa ali Vermiglija za »cvinglijance«, bi bilo to prisilno spreobr-
njenje, ki ne osvetljuje, ampak prej zamegljuje vprašanja, s katerimi se
spoprijemamo, ko skušamo razumeti zapletenost verske spremembe v
konfederaciji. Prav tako lahko dvomimo, ali lahko izjemno teološko, li-
turgično, katehetsko, cerkveno in družbeno raznolikost švicarske refor-
me povzamemo z nekoliko ohlapnim pojmom »cvinglijanstvo« ali s še
bolj megleno oznako »pozno cvinglijanstvo«.58 Obenem postaja vedno
bolj jasno, da je Zwinglijev evropski vpliv kmalu izpodrinil njegov na-
slednik Heinrich Bullinger, ki je bil soglasno priznan za patriarha švi-
carske reformacije in svetovalca večine reformiranih cerkva v Evropi.59
Ti dve sočasni težnji sta omogočili boljše razumevanje pojma »cvingli-
janska reformacija«. Širši učinek tega procesa bi lahko bil sprememba
imena iz »cvinglijanske« v »švicarsko reformacijo« – pot, ki sta jo izbra-
la urednika dela Companion to Swiss Reformation.
Ta kratek pregled ključnih tem raziskav ne bi bil popoln brez omem-
be nedavnega razvoja dogodkov, povezanih z vlogo žensk v züriški re-
formaciji. Tradicionalno preučevanje Zwinglijeve reforme je utrdilo do-
mnevo, da ženske niso igrale pomembnejše vloge v reformatorjevem
življenju. Gottfried W. Locher, na primer, podobno kot ostali strokov-
njaki njegove generacije, ni razpravljal o Zwinglijevem odnosu do žensk.
Z izjemo orisa Anne Reinhardt Oskarja Farnerja iz leta 1916 je bil prvi
s tem povezan članek objavljen leta 1992, napisal pa ga je Kanadčan
Edward J. Furcha, pokojni cerkveni zgodovinar z univerze McGill.60
Medtem so se odmevi ženskih študij neizogibno in zasluženo razleg-
li tudi po našem raziskovalnem področju. V zadnjih letih se je peščica
strokovnjakov moškega in ženskega spola poglobila v vprašanje učinka
reformacije na vloge moških in žensk ter skušala razložiti poroko in dru-
žino na primeru žensk v reformaciji, kot so bile Anna Reinhardt Zwingli,
Katharina von Zimmern, Anna Adlischwyler Bullinger, Margarete
Blarer in še mnoge druge.61 V veliko primerih niso bili ohranjeni niti
portreti in ni bilo upoštevano, da so te za sabo pustile zapise ter bile s
svojim delom in trudom dejavno vključene v pomembne dogodke. Te
bogato dokumentirane študije dopolnjujejo prejšnje raziskave in nam
ponujajo nov pogled na švicarsko reformacijo.
170
