Page 169 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 169
emidio campi
lili Erazmov vpliv nanj. 39 Poleg tega je eden od raziskovalcev opozoril
tudi na malo raziskani vpliv Francoza po imenu Faber Stapulensis.40
Vprašanje Zwinglijeve povezave z različnimi šolami sholastične te-
ologije in filozofije je še vedno predmet razprav, kjer se krešejo različna
mnenja. Po zgledu Walterja Köhlerja, Gottfrieda W. Locherja in Heika
Augustina Obermana so Zwinglija običajno povezovali s pojmom via
antiqua in še posebej z naukom Tomaža Akvinskega.41 V preteklosti so
v Zwinglijevi teologiji bolj ali manj uspešno skušali iskati celo elemente
okamizma in skotizma.42 Leta 2000 pa je Daniel Bollinger v svoji tehtni
züriški disertaciji reformatorjevo misel vpel v nov interpretativni okvir,
ko je pri reformatorju odkril vpliv samega Skota in vodilnih osebno-
sti jugozahodnega nemškega skotizma. Po mnenju Bollingerja je osre-
dnje teološke misli, ki jih je zagovarjal doctor subtilis, kot so intenzivna
neskončnost Boga, radikalna svoboda in »popolna drugost«, Zwingli z
veseljem sprejel v svojih obrobnih opombah k Dunsu Skotu, Stephanu
Bruleferju, Konradu Summenhartu in k drugim avtorjem. V teh opom-
bah uporablja besednjak, ki močno spominja na izročilo skotizma. Na
koncu Bollinger prikaže učinek rezultatov, doseženih v tej raziskavi, na
razvoj reformirane teologije: osnovno razlikovanje med stvarnikom in
stvaritvijo, ki je običajno v klasični reformacijski teologiji, na primer,
postane znamenje reformirane duhovnosti in prihajajoče konfesional-
ne identitete.43
Čeprav te neskladne razlage potrjujejo podobo Zwinglija kot nadvse
eklektičnega misleca, ne smejo voditi v skepticizem. Zdi se, da razkriva-
jo predvsem potrebo po novi natančni raziskavi intelektualnega in kul-
turnega konteksta med letoma 1506 in 1519, v katerem je Zwingli razvil
svojo misel in svoje delovanje. To bi bil koristen korektiv, uporaben pri
večini literature o Zwingliju, ki se večinoma nestrpno osredotoča na ob-
dobje po letu 1523, času odločilne faze züriške reformacije, in ga obrav-
nava kot predhodnika sodobnosti, namesto da bi ga skušala razumeti v
kontekstu poznega srednjega veka ali humanizma.
Kar je bilo v zgornjem besedilu povedanega o poskusih interpretacije
starejših poznavalcev, je moč vključiti v historiografski okvir tem, tes-
no povezanih s teologijo züriške reformacije. Sem sodijo Sveto pismo,44
zakramenti,45 Cerkev in razmerje Cerkev – država,46 cerkvena služba47
167
lili Erazmov vpliv nanj. 39 Poleg tega je eden od raziskovalcev opozoril
tudi na malo raziskani vpliv Francoza po imenu Faber Stapulensis.40
Vprašanje Zwinglijeve povezave z različnimi šolami sholastične te-
ologije in filozofije je še vedno predmet razprav, kjer se krešejo različna
mnenja. Po zgledu Walterja Köhlerja, Gottfrieda W. Locherja in Heika
Augustina Obermana so Zwinglija običajno povezovali s pojmom via
antiqua in še posebej z naukom Tomaža Akvinskega.41 V preteklosti so
v Zwinglijevi teologiji bolj ali manj uspešno skušali iskati celo elemente
okamizma in skotizma.42 Leta 2000 pa je Daniel Bollinger v svoji tehtni
züriški disertaciji reformatorjevo misel vpel v nov interpretativni okvir,
ko je pri reformatorju odkril vpliv samega Skota in vodilnih osebno-
sti jugozahodnega nemškega skotizma. Po mnenju Bollingerja je osre-
dnje teološke misli, ki jih je zagovarjal doctor subtilis, kot so intenzivna
neskončnost Boga, radikalna svoboda in »popolna drugost«, Zwingli z
veseljem sprejel v svojih obrobnih opombah k Dunsu Skotu, Stephanu
Bruleferju, Konradu Summenhartu in k drugim avtorjem. V teh opom-
bah uporablja besednjak, ki močno spominja na izročilo skotizma. Na
koncu Bollinger prikaže učinek rezultatov, doseženih v tej raziskavi, na
razvoj reformirane teologije: osnovno razlikovanje med stvarnikom in
stvaritvijo, ki je običajno v klasični reformacijski teologiji, na primer,
postane znamenje reformirane duhovnosti in prihajajoče konfesional-
ne identitete.43
Čeprav te neskladne razlage potrjujejo podobo Zwinglija kot nadvse
eklektičnega misleca, ne smejo voditi v skepticizem. Zdi se, da razkriva-
jo predvsem potrebo po novi natančni raziskavi intelektualnega in kul-
turnega konteksta med letoma 1506 in 1519, v katerem je Zwingli razvil
svojo misel in svoje delovanje. To bi bil koristen korektiv, uporaben pri
večini literature o Zwingliju, ki se večinoma nestrpno osredotoča na ob-
dobje po letu 1523, času odločilne faze züriške reformacije, in ga obrav-
nava kot predhodnika sodobnosti, namesto da bi ga skušala razumeti v
kontekstu poznega srednjega veka ali humanizma.
Kar je bilo v zgornjem besedilu povedanega o poskusih interpretacije
starejših poznavalcev, je moč vključiti v historiografski okvir tem, tes-
no povezanih s teologijo züriške reformacije. Sem sodijo Sveto pismo,44
zakramenti,45 Cerkev in razmerje Cerkev – država,46 cerkvena služba47
167
