Page 173 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 173
emidio campi
Možne poti prihodnjih raziskav
V sklepnem delu pričujoče razprave bi rad opomnil na nekatera od-
prta vprašanja, h katerim bi veljalo usmeriti prihodnje raziskave. Prvo se
navezuje na časovne omejitve »cvinglijanske reformacije«. Omenil sem
že kronološki premik pozornosti od Zwinglijevega k Bullingerjevemu
obdobju, ki je v zadnjih nekaj desetletjih zaznamoval glavni tok raziskav.
Ta širitev v veliki meri odseva formulo »dolge reformacije« v zgodovi-
nopisju.62 Tradicionalno razlikovanje med »reformacijo« in »konfesio-
nalnim obdobjem« se izkaže za problematično, ko se oddaljimo od ver-
skih nemirov zgodnjega 16. stoletja in se posvetimo institucionalizaciji
evangelijskega gibanja ter oblikovanju specifične verske kulture. Danes
o reformaciji ne govorimo kot o kratkotrajnem dogodku, ampak kot o
dolgotrajnem procesu, ki se razteza od poznega srednjega veka do kon-
ca 17. stoletja. Preprosto povedano, zgodovinska raziskava se ne ustavi,
ko politični dogovori dodelijo protestantskim cerkvam pravni status, ko
je sprejeta cerkvena ureditev ali ko je podpisana veroizpoved, ampak se
spoprime z vprašanji o učinkih, ki so jih imeli ti dogodki na družbene
strukture in miselnosti.
To stališče, ki je danes med raziskovalci švicarske reformacije sploš-
no sprejeto, je občutno vplivalo tako na časovni okvir kot na izbiro in
obravnavo virov. Zgodovinarji so postopoma prepoznavali pomembne
dejavnike kontinuitete, ali bolje kontinuitete znotraj diskontinuitete,
med teologijo in pobožnostjo poznega srednjega veka ter odzivi zgo-
dnjega evangelijskega gibanja.63 Po drugi strani se je večina nedavnih
raziskav, pa najsi gre za teološko ali družbeno zgodovino, osredotoči-
la na verske, institucionalne, izobraževalne, kulturne in cerkveno-poli-
tične spremembe, ki so se odvijale med 16. in 17. stoletjem.64 A ta proces
je še vedno v zgodnji fazi in ga je treba kljub dobrim dosedanjim dosež-
kom dejavno pospešiti.
Drugi desideratum se navezuje na geografsko področje švicarske re-
formacije. Po Locherjevem velikem delu o njeni teološki in cerkveni spe-
cifičnosti ni več dvoma, kar velja tudi za Zwinglijev teološki in politični
vpliv. Ta kombinacija zunanjega vpliva in osebnega pristopa je zazna-
171
Možne poti prihodnjih raziskav
V sklepnem delu pričujoče razprave bi rad opomnil na nekatera od-
prta vprašanja, h katerim bi veljalo usmeriti prihodnje raziskave. Prvo se
navezuje na časovne omejitve »cvinglijanske reformacije«. Omenil sem
že kronološki premik pozornosti od Zwinglijevega k Bullingerjevemu
obdobju, ki je v zadnjih nekaj desetletjih zaznamoval glavni tok raziskav.
Ta širitev v veliki meri odseva formulo »dolge reformacije« v zgodovi-
nopisju.62 Tradicionalno razlikovanje med »reformacijo« in »konfesio-
nalnim obdobjem« se izkaže za problematično, ko se oddaljimo od ver-
skih nemirov zgodnjega 16. stoletja in se posvetimo institucionalizaciji
evangelijskega gibanja ter oblikovanju specifične verske kulture. Danes
o reformaciji ne govorimo kot o kratkotrajnem dogodku, ampak kot o
dolgotrajnem procesu, ki se razteza od poznega srednjega veka do kon-
ca 17. stoletja. Preprosto povedano, zgodovinska raziskava se ne ustavi,
ko politični dogovori dodelijo protestantskim cerkvam pravni status, ko
je sprejeta cerkvena ureditev ali ko je podpisana veroizpoved, ampak se
spoprime z vprašanji o učinkih, ki so jih imeli ti dogodki na družbene
strukture in miselnosti.
To stališče, ki je danes med raziskovalci švicarske reformacije sploš-
no sprejeto, je občutno vplivalo tako na časovni okvir kot na izbiro in
obravnavo virov. Zgodovinarji so postopoma prepoznavali pomembne
dejavnike kontinuitete, ali bolje kontinuitete znotraj diskontinuitete,
med teologijo in pobožnostjo poznega srednjega veka ter odzivi zgo-
dnjega evangelijskega gibanja.63 Po drugi strani se je večina nedavnih
raziskav, pa najsi gre za teološko ali družbeno zgodovino, osredotoči-
la na verske, institucionalne, izobraževalne, kulturne in cerkveno-poli-
tične spremembe, ki so se odvijale med 16. in 17. stoletjem.64 A ta proces
je še vedno v zgodnji fazi in ga je treba kljub dobrim dosedanjim dosež-
kom dejavno pospešiti.
Drugi desideratum se navezuje na geografsko področje švicarske re-
formacije. Po Locherjevem velikem delu o njeni teološki in cerkveni spe-
cifičnosti ni več dvoma, kar velja tudi za Zwinglijev teološki in politični
vpliv. Ta kombinacija zunanjega vpliva in osebnega pristopa je zazna-
171
