Page 171 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 171
emidio campi
Težnja osredotočanja na kasnejšo züriško reformacijo je prinesla raz-
iskave o manj poznanih, a pomembnih učenjakih, kot so bili Leo Jud,
Rudolf Gwalther, Konrad Pelikan, Theodor Bibliander, Konrad Gessner,
Josias Simler in drugi, ki so poskrbeli, da je Schola Tigurina ostala na
čelu teološkega in kulturnega razvoja v okviru evropskega protestantiz-
ma.52 Ta težnja je pomembna, saj je ponudila švicarski prispevek k tezi
konfesionalizacije, ki sta jo v poznih sedemdesetin in osemdesetih le-
tih 20. stoletja oblikovala Heinz Schilling in Wolfgang Reinhardt, da bi
se ovrednotilo mesto religije na celinski Evropi med srednjim vekom in
sodobnostjo.53 Omenjeno težnjo je podkrepila tudi vrsta predavanj, ki so
poenotila mednarodno znanstveno skupnost in prispevala k širitvi re-
zultatov raziskav.54 Dve knjigi, ki sta izšli leta 2002, osvetljujeta učinek
novih študij. Knjiga The Swiss Reformation Brucea Gordona se še vedno
osredotoča na Zwinglija in zgodnjo züriško reformacijo, a je več kot pol
njene vsebine posvečene razvoju po Zwinglijevi smrti in obdobju vse do
leta 1566, ko je izšla Druga švicarska veroizpoved.55 Družbena zgodovi-
na reformiranega krščanstva Christ's Churches Purely Reformed avtor-
ja Philipa Benedicta pa prikazuje novo dojemanje ključne vloge züriške
cerkve v razvoju reformiranega protestantizma, ki ni več obravnavana
zgolj kot znanilka pomembnih dogodkov v Ženevi.56
Na koncu velja omeniti, da so petstoletnica rojstva Heinricha
Bullingerja leta 2004 in Jeana Calvina leta 2009 ter štiristota obletni-
ca smrti Theodorja Beze leta 2005 omogočile pravi preporod mednaro-
dnih raziskav o švicarski reformaciji. Objave predavanj in zbirke raz-
prav, nove izdaje primarnih virov, biografije in doktorske disertacije so
v veliki meri prispevale k razvoju študij o švicarski reformaciji s tem, da
so ovrgle nekatere mite ter ponudile nove poglede na prej neraziskana ali
slabše poznana področja ter spremenile obstoječe vzorce interpretacije.57
Pri premiku poudarka od Zwinglija k Bullingerju je potrebno ponov-
no ovrednotiti züriško reformacijo in njeno mesto v okviru širšega refor-
macijskega gibanja, ki se je razširilo po Evropi v času 16. stoletja. Malo
ljudi bo zanikalo, da sta Zwinglijeva karizmatična osebnost in njego-
va značilna teologija oblikovali tok reformacije v Zürichu in omogočili
drugim švicarskim in južno nemškim področjem, da so sprejeli refor-
mirano vero. A če bi hoteli krstiti Oecolampadija, Vadiana, Bullingerja,
169
Težnja osredotočanja na kasnejšo züriško reformacijo je prinesla raz-
iskave o manj poznanih, a pomembnih učenjakih, kot so bili Leo Jud,
Rudolf Gwalther, Konrad Pelikan, Theodor Bibliander, Konrad Gessner,
Josias Simler in drugi, ki so poskrbeli, da je Schola Tigurina ostala na
čelu teološkega in kulturnega razvoja v okviru evropskega protestantiz-
ma.52 Ta težnja je pomembna, saj je ponudila švicarski prispevek k tezi
konfesionalizacije, ki sta jo v poznih sedemdesetin in osemdesetih le-
tih 20. stoletja oblikovala Heinz Schilling in Wolfgang Reinhardt, da bi
se ovrednotilo mesto religije na celinski Evropi med srednjim vekom in
sodobnostjo.53 Omenjeno težnjo je podkrepila tudi vrsta predavanj, ki so
poenotila mednarodno znanstveno skupnost in prispevala k širitvi re-
zultatov raziskav.54 Dve knjigi, ki sta izšli leta 2002, osvetljujeta učinek
novih študij. Knjiga The Swiss Reformation Brucea Gordona se še vedno
osredotoča na Zwinglija in zgodnjo züriško reformacijo, a je več kot pol
njene vsebine posvečene razvoju po Zwinglijevi smrti in obdobju vse do
leta 1566, ko je izšla Druga švicarska veroizpoved.55 Družbena zgodovi-
na reformiranega krščanstva Christ's Churches Purely Reformed avtor-
ja Philipa Benedicta pa prikazuje novo dojemanje ključne vloge züriške
cerkve v razvoju reformiranega protestantizma, ki ni več obravnavana
zgolj kot znanilka pomembnih dogodkov v Ženevi.56
Na koncu velja omeniti, da so petstoletnica rojstva Heinricha
Bullingerja leta 2004 in Jeana Calvina leta 2009 ter štiristota obletni-
ca smrti Theodorja Beze leta 2005 omogočile pravi preporod mednaro-
dnih raziskav o švicarski reformaciji. Objave predavanj in zbirke raz-
prav, nove izdaje primarnih virov, biografije in doktorske disertacije so
v veliki meri prispevale k razvoju študij o švicarski reformaciji s tem, da
so ovrgle nekatere mite ter ponudile nove poglede na prej neraziskana ali
slabše poznana področja ter spremenile obstoječe vzorce interpretacije.57
Pri premiku poudarka od Zwinglija k Bullingerju je potrebno ponov-
no ovrednotiti züriško reformacijo in njeno mesto v okviru širšega refor-
macijskega gibanja, ki se je razširilo po Evropi v času 16. stoletja. Malo
ljudi bo zanikalo, da sta Zwinglijeva karizmatična osebnost in njego-
va značilna teologija oblikovali tok reformacije v Zürichu in omogočili
drugim švicarskim in južno nemškim področjem, da so sprejeli refor-
mirano vero. A če bi hoteli krstiti Oecolampadija, Vadiana, Bullingerja,
169
