Page 175 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 175
emidio campi
torje in njihovo teologijo, se v zadnjih letih zmeraj bolj raziskuje druž-
beno izkušnjo protestantskih duhovnikov in upošteva vse življenjske vi-
dike, njihov družben izvor, izobrazbo, družinsko poreklo in razmerje
z njihovimi župljani.68 Pomembne študije raziskujejo vpliv reformacije
na obred in na svet čustev.69 Preučevanje liturgičnih praks zgodnje so-
dobnosti ni več marginalna ali zastarela tema in pridiganje ni več skriv-
nostno področje raziskovanja.70 Podobno so himnodija, psalmodija ter
glasba reformiranih cerkva deležne vse večje strokovne pozornosti.71
Raziskovanje na teh področjih je vsekakor treba poglobiti.
A treba je storiti še več: ponovno moramo odpreti dve stari vpraša-
nji. Celovitejše razumevanje teoloških načel švicarske reformacije mora
vključevati delovanje vseh njenih dejavnikov – tudi anabaptistov – v
sodalitas Erasmiana v okviru in onkraj meja konfederacije. Kar se tiče
zgodnje reformacije, je gotovo dobrodošlo, da se je s to nalogo spop-
rijela nova publikacija Amy Nelson Burnett.72 Vsekakor bo to podro-
čje zelo obogatil projekt Heidelberške akademije znanosti, ki ga vodi
naš kolega Christoph Strohm in nosi naslov »Theological Epistolary in
the Southwest of the Empire in the Early Modern Period (1550–1620)«73.
Na koncu naj poudarim, da je večji kvalitativni napredek možen zgolj
ob interakciji med reformacijskimi študijami Švice in Ženeve. To vklju-
čuje opustitev zamisli, da raziskave švicarske-gornje renske reformacije
in raziskave Calvina pripadajo »ločenim sferam«, kot je pogosto veljalo
v preteklosti, toda ne za Gottfrieda W. Locherja, ki je tako spretno ob-
vladal omenjeno dvojno vlogo. Ta ugotovitev presega vprašanje meto-
de. Gre za zahtevno merilo, ki vključuje obravnavo pomembnih zgodo-
vinskih povezav, ki so v nevarnosti, da ostanejo zakrite. Starejše študije
so se navadno uklonile skušnjavi oblikovanja preveč poenostavljenega
modela reformiranega krščanstva, pri čemer so zanemarile velik švicar-
ski vpliv na njegovo formiranje in ga pravzaprav izenačile s Calvinom.
Šele v zadnjih letih smo spoznali, da je imela Bullingerjeva cerkvena po-
litika vsaj tako široko evropsko razsežnost kot Calvinova in da se je vpliv
obeh reformatorjev kmalu razširil s stare celine na Novi svet.74 Še na za-
četku 17. stoletja se je, na primer, uradna angleška cerkev ravnala po zgle-
du, ki ga je deloma postavil Zürich.75 Anglija pri tem ni bila edina. Tudi
reformirani cerkvi Madžarske in Transilvanije sta čutili posledice raz-
173
torje in njihovo teologijo, se v zadnjih letih zmeraj bolj raziskuje druž-
beno izkušnjo protestantskih duhovnikov in upošteva vse življenjske vi-
dike, njihov družben izvor, izobrazbo, družinsko poreklo in razmerje
z njihovimi župljani.68 Pomembne študije raziskujejo vpliv reformacije
na obred in na svet čustev.69 Preučevanje liturgičnih praks zgodnje so-
dobnosti ni več marginalna ali zastarela tema in pridiganje ni več skriv-
nostno področje raziskovanja.70 Podobno so himnodija, psalmodija ter
glasba reformiranih cerkva deležne vse večje strokovne pozornosti.71
Raziskovanje na teh področjih je vsekakor treba poglobiti.
A treba je storiti še več: ponovno moramo odpreti dve stari vpraša-
nji. Celovitejše razumevanje teoloških načel švicarske reformacije mora
vključevati delovanje vseh njenih dejavnikov – tudi anabaptistov – v
sodalitas Erasmiana v okviru in onkraj meja konfederacije. Kar se tiče
zgodnje reformacije, je gotovo dobrodošlo, da se je s to nalogo spop-
rijela nova publikacija Amy Nelson Burnett.72 Vsekakor bo to podro-
čje zelo obogatil projekt Heidelberške akademije znanosti, ki ga vodi
naš kolega Christoph Strohm in nosi naslov »Theological Epistolary in
the Southwest of the Empire in the Early Modern Period (1550–1620)«73.
Na koncu naj poudarim, da je večji kvalitativni napredek možen zgolj
ob interakciji med reformacijskimi študijami Švice in Ženeve. To vklju-
čuje opustitev zamisli, da raziskave švicarske-gornje renske reformacije
in raziskave Calvina pripadajo »ločenim sferam«, kot je pogosto veljalo
v preteklosti, toda ne za Gottfrieda W. Locherja, ki je tako spretno ob-
vladal omenjeno dvojno vlogo. Ta ugotovitev presega vprašanje meto-
de. Gre za zahtevno merilo, ki vključuje obravnavo pomembnih zgodo-
vinskih povezav, ki so v nevarnosti, da ostanejo zakrite. Starejše študije
so se navadno uklonile skušnjavi oblikovanja preveč poenostavljenega
modela reformiranega krščanstva, pri čemer so zanemarile velik švicar-
ski vpliv na njegovo formiranje in ga pravzaprav izenačile s Calvinom.
Šele v zadnjih letih smo spoznali, da je imela Bullingerjeva cerkvena po-
litika vsaj tako široko evropsko razsežnost kot Calvinova in da se je vpliv
obeh reformatorjev kmalu razširil s stare celine na Novi svet.74 Še na za-
četku 17. stoletja se je, na primer, uradna angleška cerkev ravnala po zgle-
du, ki ga je deloma postavil Zürich.75 Anglija pri tem ni bila edina. Tudi
reformirani cerkvi Madžarske in Transilvanije sta čutili posledice raz-
173
