Page 170 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 170
prevod
in zaveza.48 Literatura, ki se navezuje na omenjene teme, je od leta 1979
naprej res bogata. Ni potrebe, da bi se na tem mestu mudili z razprava-
mi o njih, saj sem o vsem tem pisal drugje.49 Povedano na kratko, rezul-
tati teh raziskav nam pomagajo bolje razumeti socialne, intelektualne in
kulturne dejavnike kot tudi medsebojno odvisnost med različnimi giba-
li, ki so prinesla teološke spremembe v konfederaciji. Te študije odsevajo
bolj kritično dojemanje sorodnosti med dvema strujama zgodnje refor-
macije, luterancev in cvinglijancev, ter skupnih točk njihovih vodilnih
teologov, ki sta delila več prepričanj, kot sta bila pripravljena priznati in
kot bi kasnejši razlagalci dopuščali. Prinašajo tudi večjo natančnost in
izboljšujejo naše poznavanje nekaterih tem, kot so vodenje cerkve in nje-
na pravila, teologija zakramentov in teologija zaveze, ki so imele dolgo-
trajen vpliv na švicarske cerkve, izročilo reformacije in anglikanizem.
Niso pa te raziskave občutneje spremenile Locherjeve splošne ocene te-
ologije Huldrycha Zwinglija.
Najzanimivejši nedaven premik v usmeritvi raziskav se je zgodil na
področju zgodovinopisja. Zgodovinarji 19. in 20. stoletja so se večinoma
osredotočali na zgodnja leta züriške reformacije in to obravnavali pred-
vsem kot zgodbo Huldrycha Zwinglija, čeprav je bilo precej zanimanja
namenjenega tudi anabaptizmu. Medtem pa so strokovnjaki svojo po-
zornost vedno bolj usmerjali v drugo polovico 16. stoletja in še posebej
k Heinrichu Bullingerju, ki je zapolnil praznino, nastalo po Zwinglijevi
smrti, nadaljeval njegovo poslanstvo in utrdil Zürich kot središče med-
narodnega protestantizma.
Po dolgih stoletjih zanemarjanja je Bullingerja leta 1975 iz pozabe
potegnil prvi njemu posvečeni kongres in ob štiristoti obletnici njegove
smrti leta 2004 so jasno poudarili njegovo pomembnost za evropsko re-
formacijo.50 Medtem je bil več pozornosti deležen tudi njegov tesni pri-
jatelj in sodelavec Pietro Martire Vermigli, čigar dela so bila večinoma
objavljena v Zürichu.51 K temu je prispevala tudi izdaja zbirke angleških
prevodov njegovih del z naslovom The Peter Martyr Library. Zbirka bo
z novim imenom The Peter Martyr Vermigli Library: Exegetical Works
and Tracts pri založbi Brill izhajala od leta 2020 naprej, uredil pa jo bom
skupaj s profesorjem Torrancem Kirbyem.
168
in zaveza.48 Literatura, ki se navezuje na omenjene teme, je od leta 1979
naprej res bogata. Ni potrebe, da bi se na tem mestu mudili z razprava-
mi o njih, saj sem o vsem tem pisal drugje.49 Povedano na kratko, rezul-
tati teh raziskav nam pomagajo bolje razumeti socialne, intelektualne in
kulturne dejavnike kot tudi medsebojno odvisnost med različnimi giba-
li, ki so prinesla teološke spremembe v konfederaciji. Te študije odsevajo
bolj kritično dojemanje sorodnosti med dvema strujama zgodnje refor-
macije, luterancev in cvinglijancev, ter skupnih točk njihovih vodilnih
teologov, ki sta delila več prepričanj, kot sta bila pripravljena priznati in
kot bi kasnejši razlagalci dopuščali. Prinašajo tudi večjo natančnost in
izboljšujejo naše poznavanje nekaterih tem, kot so vodenje cerkve in nje-
na pravila, teologija zakramentov in teologija zaveze, ki so imele dolgo-
trajen vpliv na švicarske cerkve, izročilo reformacije in anglikanizem.
Niso pa te raziskave občutneje spremenile Locherjeve splošne ocene te-
ologije Huldrycha Zwinglija.
Najzanimivejši nedaven premik v usmeritvi raziskav se je zgodil na
področju zgodovinopisja. Zgodovinarji 19. in 20. stoletja so se večinoma
osredotočali na zgodnja leta züriške reformacije in to obravnavali pred-
vsem kot zgodbo Huldrycha Zwinglija, čeprav je bilo precej zanimanja
namenjenega tudi anabaptizmu. Medtem pa so strokovnjaki svojo po-
zornost vedno bolj usmerjali v drugo polovico 16. stoletja in še posebej
k Heinrichu Bullingerju, ki je zapolnil praznino, nastalo po Zwinglijevi
smrti, nadaljeval njegovo poslanstvo in utrdil Zürich kot središče med-
narodnega protestantizma.
Po dolgih stoletjih zanemarjanja je Bullingerja leta 1975 iz pozabe
potegnil prvi njemu posvečeni kongres in ob štiristoti obletnici njegove
smrti leta 2004 so jasno poudarili njegovo pomembnost za evropsko re-
formacijo.50 Medtem je bil več pozornosti deležen tudi njegov tesni pri-
jatelj in sodelavec Pietro Martire Vermigli, čigar dela so bila večinoma
objavljena v Zürichu.51 K temu je prispevala tudi izdaja zbirke angleških
prevodov njegovih del z naslovom The Peter Martyr Library. Zbirka bo
z novim imenom The Peter Martyr Vermigli Library: Exegetical Works
and Tracts pri založbi Brill izhajala od leta 2020 naprej, uredil pa jo bom
skupaj s profesorjem Torrancem Kirbyem.
168
