Page 34 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 34
razprave, študije, papers
1520, v katerem se je oprl na germansko zmago nad rimskim vojsko-
vodjo Varom iz zgoraj omenjene Tacitove Germaniae, začel nov literar-
ni žanr, ki je v nemški književnosti nato vztrajal do prve polovice 20.
stoletja (Pobežin 2018, 108–11; Rajšp 2020, 272–74). Vendar, kot ugotavlja
Schulze, nemščine na raven nacionalnega jezika ni povzdignilo ne la-
tinsko literarno delo humanistov ne spodletela reforma Svetega rim-
skega cesarstva (gl. Burkhardt 2009, 10–20), temveč verska reformaci-
ja Martina Luthra, s katero je merilo postal meissensko-saški dialekt, v
katerem je napisan Luthrov prevod Svetega pisma v nemščino (Schulze
2003, 136–38).
Podobne (proto)nacionalistične topose, ki so nato zaznamovali po-
samezne literarne tradicije, so v času humanizma dobila tudi nekatera
druga evropska ljudstva. Italijanske vojne (1494–1559) so rodile (proto)
nacionalistična čustva Italijanov, ki sta jih nemara najjasneje izrazila
Niccolò Machiavelli (Kočevar 2020, 62–65) ali Francesco Guicciardini.23
Francisco de Quevedo je leta 1609 pri opisovanju značaja španske-
ga ljudstva poudarjal njegovo različnost od »delomrznih« črncev in
Indijancev ali »flegmatičnih« Nemcev (Schulze 2003, 132). V elizabetin-
ski Angliji se je oblikovala močna kulturna zavest o pripadnosti lastni
skupnosti, ki se je lahko oprla na Wyclifov prevod Biblije, domoljubna
čustva stoletne vojne in razvit institucionalni okvir (Schulze 2003, 121–
31). Podobne tendence pa so se pojavile tudi pri ostalih ljudstvih Evrope.
Pri Slovencih v času humanizma sicer še ni nastal poseben nacio-
nalni mit ali (proto)nacionalistična retorika, z izjemo močnega proti-
turškega sentimenta,24 četudi so se nekateri slovenski humanisti znaš-
li v navzkrižnem ognju nemško-italijanskega spopada za prvenstvo na
Parnásu. Bernard Perger, kraljevi superintendent na dunajski univerzi, si
23 Prevod navedka iz Guicciardinijevega dela je povzet po: Milza 2012, 297, 429–30.
24 Topos, ki bi ga lahko poimenovali antemurale Christianitatis ali Vormaur der gan-
zen Christenheit, je povezoval oba konfesionalna tabora, tako katoličane kot pro-
testante, vendar v tem obdobju ni bil slovenska posebnost, saj je zaznamoval vsa
krščanska ljudstva ob meji Osmanskega imperija in se je močno odrazil tudi na
deželnih in stanovskih identitetah. V funkcijo slovenskega nacionalnega toposa je
»predzidje Krščanstva« stopilo v času narodnega gibanja v 19. stoletju z literarnim
žanrom turške povesti (Kočevar 2018, 127–36). Gl. tudi Vinkler 2011, 59–111.
32
1520, v katerem se je oprl na germansko zmago nad rimskim vojsko-
vodjo Varom iz zgoraj omenjene Tacitove Germaniae, začel nov literar-
ni žanr, ki je v nemški književnosti nato vztrajal do prve polovice 20.
stoletja (Pobežin 2018, 108–11; Rajšp 2020, 272–74). Vendar, kot ugotavlja
Schulze, nemščine na raven nacionalnega jezika ni povzdignilo ne la-
tinsko literarno delo humanistov ne spodletela reforma Svetega rim-
skega cesarstva (gl. Burkhardt 2009, 10–20), temveč verska reformaci-
ja Martina Luthra, s katero je merilo postal meissensko-saški dialekt, v
katerem je napisan Luthrov prevod Svetega pisma v nemščino (Schulze
2003, 136–38).
Podobne (proto)nacionalistične topose, ki so nato zaznamovali po-
samezne literarne tradicije, so v času humanizma dobila tudi nekatera
druga evropska ljudstva. Italijanske vojne (1494–1559) so rodile (proto)
nacionalistična čustva Italijanov, ki sta jih nemara najjasneje izrazila
Niccolò Machiavelli (Kočevar 2020, 62–65) ali Francesco Guicciardini.23
Francisco de Quevedo je leta 1609 pri opisovanju značaja španske-
ga ljudstva poudarjal njegovo različnost od »delomrznih« črncev in
Indijancev ali »flegmatičnih« Nemcev (Schulze 2003, 132). V elizabetin-
ski Angliji se je oblikovala močna kulturna zavest o pripadnosti lastni
skupnosti, ki se je lahko oprla na Wyclifov prevod Biblije, domoljubna
čustva stoletne vojne in razvit institucionalni okvir (Schulze 2003, 121–
31). Podobne tendence pa so se pojavile tudi pri ostalih ljudstvih Evrope.
Pri Slovencih v času humanizma sicer še ni nastal poseben nacio-
nalni mit ali (proto)nacionalistična retorika, z izjemo močnega proti-
turškega sentimenta,24 četudi so se nekateri slovenski humanisti znaš-
li v navzkrižnem ognju nemško-italijanskega spopada za prvenstvo na
Parnásu. Bernard Perger, kraljevi superintendent na dunajski univerzi, si
23 Prevod navedka iz Guicciardinijevega dela je povzet po: Milza 2012, 297, 429–30.
24 Topos, ki bi ga lahko poimenovali antemurale Christianitatis ali Vormaur der gan-
zen Christenheit, je povezoval oba konfesionalna tabora, tako katoličane kot pro-
testante, vendar v tem obdobju ni bil slovenska posebnost, saj je zaznamoval vsa
krščanska ljudstva ob meji Osmanskega imperija in se je močno odrazil tudi na
deželnih in stanovskih identitetah. V funkcijo slovenskega nacionalnega toposa je
»predzidje Krščanstva« stopilo v času narodnega gibanja v 19. stoletju z literarnim
žanrom turške povesti (Kočevar 2018, 127–36). Gl. tudi Vinkler 2011, 59–111.
32
