Page 81 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 81
fanika krajnc-vrečko
[…] Zato, kot že poprej menim, da bo uspešnost pisanja in branja našega
jezika odvisna samo od vaje in uporabe. (Trubar [1557] 2011, 44)8
Jezik torej mora živeti, le tako bo dosežen njegov namen.
Luhtrova samozavest in Trubarjeva skromnost
razkrivata duh časa ob rojstvu jezika
Ko primerjamo odnos obeh reformatorjev do jezika, ne moremo
mimo okoliščin, v katerih sta ustvarjala, in duha časa, v katerem so nas-
tajali njuni spisi. Gre za dva reformatorja, zrasla iz istega zgodovinskega
konteksta (Vinkler 2019, 60–65), vendar pripadnika različnih etničnih
skupin in v različnih položajih na družbeni ter cerkveni lestvici. Učeni
menih doktor Luther v teologiji seveda predstavlja neprimerno višjo av-
toriteto kot preprosti pastor Trubar, vendar je njun pogled na svet in nju-
no vlogo v njem soroden. Oba v prevodnem delu živita za čistost besede,
ki črpa iz Svetega pisma, pri čemer pa se razkriva njuna povsem različna
družbena pogojenost pa tudi njuna narava. Luther se zaveda svoje avto-
ritete, zato more samozavestno zavračati svoje nasprotnike:
A kaj mi mar, če norijo ali besnijo? Ne branim jim, naj ponemčijo, kar
hočejo. Jaz pa tudi hočem ponemčiti, a ne, kakor bi hoteli oni, temveč ka-
kor jaz hočem. Kateri tega ne sprejema, naj mi pusti in obdrži svoje moj-
strstvo zase. (Luther [1530] 2002, 52)
Trubar pa, nasprotno, izkazuje svojo ponižnost in odvisnost od avtori-
tet, od katerih bo odvisno, ali bodo njegovi spisi sploh zagledali luč sveta.
Iskreno pa vas prosim, da mi vse pomanjkljivosti ali napake pri bese-
dah in črkah, ki jih boste zasledili v tej knjigi, s krščanskim čutom čim prej
sporočite, da bom v bodoče pri prevajanju in pisanju znal tem bolje ravna-
ti. (Trubar [1557] 2011, 55)9
8 Tj. Vrečko 2011, 44.
9 Tj. Vrečko 2011, 55.
79
[…] Zato, kot že poprej menim, da bo uspešnost pisanja in branja našega
jezika odvisna samo od vaje in uporabe. (Trubar [1557] 2011, 44)8
Jezik torej mora živeti, le tako bo dosežen njegov namen.
Luhtrova samozavest in Trubarjeva skromnost
razkrivata duh časa ob rojstvu jezika
Ko primerjamo odnos obeh reformatorjev do jezika, ne moremo
mimo okoliščin, v katerih sta ustvarjala, in duha časa, v katerem so nas-
tajali njuni spisi. Gre za dva reformatorja, zrasla iz istega zgodovinskega
konteksta (Vinkler 2019, 60–65), vendar pripadnika različnih etničnih
skupin in v različnih položajih na družbeni ter cerkveni lestvici. Učeni
menih doktor Luther v teologiji seveda predstavlja neprimerno višjo av-
toriteto kot preprosti pastor Trubar, vendar je njun pogled na svet in nju-
no vlogo v njem soroden. Oba v prevodnem delu živita za čistost besede,
ki črpa iz Svetega pisma, pri čemer pa se razkriva njuna povsem različna
družbena pogojenost pa tudi njuna narava. Luther se zaveda svoje avto-
ritete, zato more samozavestno zavračati svoje nasprotnike:
A kaj mi mar, če norijo ali besnijo? Ne branim jim, naj ponemčijo, kar
hočejo. Jaz pa tudi hočem ponemčiti, a ne, kakor bi hoteli oni, temveč ka-
kor jaz hočem. Kateri tega ne sprejema, naj mi pusti in obdrži svoje moj-
strstvo zase. (Luther [1530] 2002, 52)
Trubar pa, nasprotno, izkazuje svojo ponižnost in odvisnost od avtori-
tet, od katerih bo odvisno, ali bodo njegovi spisi sploh zagledali luč sveta.
Iskreno pa vas prosim, da mi vse pomanjkljivosti ali napake pri bese-
dah in črkah, ki jih boste zasledili v tej knjigi, s krščanskim čutom čim prej
sporočite, da bom v bodoče pri prevajanju in pisanju znal tem bolje ravna-
ti. (Trubar [1557] 2011, 55)9
8 Tj. Vrečko 2011, 44.
9 Tj. Vrečko 2011, 55.
79
