Page 94 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 94
razgledi, vpogledi
gradil na temelju vere, ki jo je Peter pravkar izpovedal. (Da s pétra ni
mišljen Peter, ampak vera, da je Jezus Mesija in Božji Sin, pričujejo raz-
lični zgodnji cerkveni očetje.) Temelj Cerkve je torej vera v evangelij, je
preprosto spoznanje in javno priznanje, kdo je Jezus – Mesija in Božji
Sin, se pravi pooblaščeni izpolnitelj vseh Božjih obljub, on, v katerega
se stekajo vsa Izraelova upanja in pričakovanja.
Druga omemba Cerkve v Matejevem evangeliju (18,17) je v kontekstu
»cerkvene discipline«. Sledijo ji tri vrstice, ki se očitno navezujejo na po-
jem Cerkve in ga razlagajo. Prva (v. 18) ponovi obljubo Petru iz 16,19, ki
je zdaj razširjena na vse verujoče; to razloži, zakaj je »disciplinska« od-
ločitev zbrane Cerkve v vrstici 17 merodajna oziroma »veljavna« celo v
nebesih, se pravi pri Bogu. Vrstica 19 nato prinaša obljubo uslišane mo-
litve in posebej izpostavi moč skupne, soglasne molitve. Ta vrstica pojas-
ni, kako to, da lahko odločitve na zemlji postanejo veljavne »pri Očetu
v nebesih«. Vrstica 20 pa vsemu temu dodaja obljubo Jezusove osebne
prisotnosti, »kjer sta dva ali trije zbrani v njegovo ime«. V tej vrstici je v
resnici podan temelj oziroma podlaga za vse presenetljive ali celo šokan-
tne trditve prejšnjih vrstic. Ker je Jezus osebno prisoten med svojimi, so
njihove prošnje uslišane, saj jih v nekem smislu moli oziroma posredu-
je on sam. In zato tudi njihovi sklepi – storjeni v tem duhu (ali pravil-
neje: v Svetem Duhu) – veljajo v nebesih: to so v resnici njegovi sklepi.
»V Imenu«, »dva ali trije«, »v sredi med njimi«
– obnovitev Božjega svetišča
Poglejmo si vrstico 20 pobliže. Biti zbran »v Jezusovem imenu« ozi-
roma dobesedno »v Jezusovo ime« pomeni zbrati se k njemu in zaradi
njega, zaradi tega, kar on je in kar on dela. To svoje delo Jezus sam ime-
nuje kar »evangelij« in je bistveno, skoraj neločljivo povezano z njegovo
osebo (glej izraz »zaradi mene in zaradi evangelija« v Mr 8,35 in 10,29
ter siceršnjo rabo izraza »evangelij« v sinoptikih). To »delo evangelija«
po Jezusovem vstajenju postane »misijon do skrajnih mej sveta« (prim.
Apd 1,8), h kateremu so poklicani Jezusovi učenci. Izraz »biti zbran v
92
gradil na temelju vere, ki jo je Peter pravkar izpovedal. (Da s pétra ni
mišljen Peter, ampak vera, da je Jezus Mesija in Božji Sin, pričujejo raz-
lični zgodnji cerkveni očetje.) Temelj Cerkve je torej vera v evangelij, je
preprosto spoznanje in javno priznanje, kdo je Jezus – Mesija in Božji
Sin, se pravi pooblaščeni izpolnitelj vseh Božjih obljub, on, v katerega
se stekajo vsa Izraelova upanja in pričakovanja.
Druga omemba Cerkve v Matejevem evangeliju (18,17) je v kontekstu
»cerkvene discipline«. Sledijo ji tri vrstice, ki se očitno navezujejo na po-
jem Cerkve in ga razlagajo. Prva (v. 18) ponovi obljubo Petru iz 16,19, ki
je zdaj razširjena na vse verujoče; to razloži, zakaj je »disciplinska« od-
ločitev zbrane Cerkve v vrstici 17 merodajna oziroma »veljavna« celo v
nebesih, se pravi pri Bogu. Vrstica 19 nato prinaša obljubo uslišane mo-
litve in posebej izpostavi moč skupne, soglasne molitve. Ta vrstica pojas-
ni, kako to, da lahko odločitve na zemlji postanejo veljavne »pri Očetu
v nebesih«. Vrstica 20 pa vsemu temu dodaja obljubo Jezusove osebne
prisotnosti, »kjer sta dva ali trije zbrani v njegovo ime«. V tej vrstici je v
resnici podan temelj oziroma podlaga za vse presenetljive ali celo šokan-
tne trditve prejšnjih vrstic. Ker je Jezus osebno prisoten med svojimi, so
njihove prošnje uslišane, saj jih v nekem smislu moli oziroma posredu-
je on sam. In zato tudi njihovi sklepi – storjeni v tem duhu (ali pravil-
neje: v Svetem Duhu) – veljajo v nebesih: to so v resnici njegovi sklepi.
»V Imenu«, »dva ali trije«, »v sredi med njimi«
– obnovitev Božjega svetišča
Poglejmo si vrstico 20 pobliže. Biti zbran »v Jezusovem imenu« ozi-
roma dobesedno »v Jezusovo ime« pomeni zbrati se k njemu in zaradi
njega, zaradi tega, kar on je in kar on dela. To svoje delo Jezus sam ime-
nuje kar »evangelij« in je bistveno, skoraj neločljivo povezano z njegovo
osebo (glej izraz »zaradi mene in zaradi evangelija« v Mr 8,35 in 10,29
ter siceršnjo rabo izraza »evangelij« v sinoptikih). To »delo evangelija«
po Jezusovem vstajenju postane »misijon do skrajnih mej sveta« (prim.
Apd 1,8), h kateremu so poklicani Jezusovi učenci. Izraz »biti zbran v
92
