Page 132 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 132
študijski večeri
Literarna veda Wilda definira tudi kot dandyja, tj. pripadnika tis-
tega družbenega tipa v drugi polovici 19. st. v Angliji, za katerega so
značilni ekstravaganca, konverzacija, oblačenje in status zvezdnika
(Juvan 2014).
V članku Model kanonizacije evropskih kulturnih svetnikov Marijan
Dović (2012) razmišlja o statusu »izbranca« v literaturi, kar O. Wilde za-
gotovo je. O njegovem življenju je napisano skoraj več literature kot o
njegovem delu. Dovič postavlja naslednje kriterije: vitae (posamezniko-
vi potenciali), inventio (utemeljitev statusa), cultus (reprodukcija) in vir-
tutes (družbene implikacije). Ker bi aplikacije Dovićeve teorije presegla
namen pričujočega članka in bo teorija aplicirana v enem izmed nas-
lednjih člankov, bi bilo pri Wildu smiselno omeniti podkategorije vitae
(potenciali posameznika). To so opera (dela), persona (osebnost in po-
java), aenigma (»transgresije«) in acta (kulturni »dosežki«). Vse te zna-
čilnosti so bile tipične za Wilda in se zrcalijo v vseh devetih pravljicah.
Dović omenja tudi položaj vidca/preroka (Dović 2012, 74). Pri Wildu so
v vseh pravljicah anticipirani motivi umetnika vidca/preroka, še pose-
bej v Srečnem kraljeviču (1888), v katerem je predvidel svoje življenje.
Dokler je užival status zvezdnika (dela, osebnost, transgresija (istospol-
nost) in kulturni dosežki), je bil podoben kipu srečnega kraljeviča (bo-
gat, lep, mlad, visok (družbeni status)), ko pa je bil obsojen in v zaporu,
ga je večina pozabila, mu odrekla podporo in – kar ga je najbolj priza-
delo – pustil ga je tudi partner, Lord Douglas imenovan Bossie, ki je bil
z Wildom, dokler je bil ta bogat in slaven.
Za pravljico Sebični velikan, v kateri Wilde tematizira sebičnost/ne-
sebičnost, bi lahko rekli, da je neke vrste Wildova samoprerokba – tudi
sam je potoval od egocentrizma do sociocentrizma.
V pravljici Infantinjin rojstni dan, ki je nastala ob Velazquezovi moj-
strovini Las Menina (1656), je ob implicitnem slavljenju velikih ume-
tniških predhodnikov hkrati obujal in izumljal novo tradicijo (esteti-
ka inovacije) in tematiziral status izbranca, umetnika, zaljubljenca prek
manjšega pritlikavca izmed dveh (na Velazquezovi sliki).
340
Literarna veda Wilda definira tudi kot dandyja, tj. pripadnika tis-
tega družbenega tipa v drugi polovici 19. st. v Angliji, za katerega so
značilni ekstravaganca, konverzacija, oblačenje in status zvezdnika
(Juvan 2014).
V članku Model kanonizacije evropskih kulturnih svetnikov Marijan
Dović (2012) razmišlja o statusu »izbranca« v literaturi, kar O. Wilde za-
gotovo je. O njegovem življenju je napisano skoraj več literature kot o
njegovem delu. Dovič postavlja naslednje kriterije: vitae (posamezniko-
vi potenciali), inventio (utemeljitev statusa), cultus (reprodukcija) in vir-
tutes (družbene implikacije). Ker bi aplikacije Dovićeve teorije presegla
namen pričujočega članka in bo teorija aplicirana v enem izmed nas-
lednjih člankov, bi bilo pri Wildu smiselno omeniti podkategorije vitae
(potenciali posameznika). To so opera (dela), persona (osebnost in po-
java), aenigma (»transgresije«) in acta (kulturni »dosežki«). Vse te zna-
čilnosti so bile tipične za Wilda in se zrcalijo v vseh devetih pravljicah.
Dović omenja tudi položaj vidca/preroka (Dović 2012, 74). Pri Wildu so
v vseh pravljicah anticipirani motivi umetnika vidca/preroka, še pose-
bej v Srečnem kraljeviču (1888), v katerem je predvidel svoje življenje.
Dokler je užival status zvezdnika (dela, osebnost, transgresija (istospol-
nost) in kulturni dosežki), je bil podoben kipu srečnega kraljeviča (bo-
gat, lep, mlad, visok (družbeni status)), ko pa je bil obsojen in v zaporu,
ga je večina pozabila, mu odrekla podporo in – kar ga je najbolj priza-
delo – pustil ga je tudi partner, Lord Douglas imenovan Bossie, ki je bil
z Wildom, dokler je bil ta bogat in slaven.
Za pravljico Sebični velikan, v kateri Wilde tematizira sebičnost/ne-
sebičnost, bi lahko rekli, da je neke vrste Wildova samoprerokba – tudi
sam je potoval od egocentrizma do sociocentrizma.
V pravljici Infantinjin rojstni dan, ki je nastala ob Velazquezovi moj-
strovini Las Menina (1656), je ob implicitnem slavljenju velikih ume-
tniških predhodnikov hkrati obujal in izumljal novo tradicijo (esteti-
ka inovacije) in tematiziral status izbranca, umetnika, zaljubljenca prek
manjšega pritlikavca izmed dveh (na Velazquezovi sliki).
340
