Page 133 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 133
milena mileva blažić
V obsežni pravljici Ribič in njegova duša tematizira ljubezen med
dvema bitjema različne strukture (morske – zemeljske), različnih spo-
lov (moškega – ženskega), vendar ima podoba morske deklice zgor-
nji del telesa ženski, spodnji del pa »ribji« oziroma ga nima. Zaradi za-
ljubljenosti v morsko deklico, ki je alter ego Lorda Alfreda Douglasa
(Bossie), se pravljični lik spremeni iz dobrega v slabega, zato si odreže
senco oziroma se odpove duši, kar je Mefistov motiv, in sicer ko reče:
»Senca je telo duše.« Na koncu pravljice oziroma antipravljice, ko Ribič
brez duše hodi po svetu in počne hudodelstva (tako kot tudi Wilde, kar
je zapisano v stenogramih sodnih procesov), oba literarna lika umre-
ta oziroma naredita samomor, kar je tudi tabu. Zato ju duhovnik po-
koplje zunaj cerkvenega obzidja, ko pa duhovnika naslednji dan prese-
netita dve roži, ki sta opojnega vonja in sta prerastli oziroma se spletli
čez cerkveni obok, predlaga, da oba nesrečna zaljubljenca (samomoril-
ca) pokopljejo znotraj cerkvenega pokopališča. V tej pravljici, ki je leta
1891 preroško anticipirala Wildovo usodno zaljubljenost v bitja drugega
konteksta/spola, njegovo samoreferenčno ukvarjanje z dobrim in zlim,
znotraj samega sebe in družbe, s poudarjanjem lastne pozicije, subli-
mirane v pravljico, domnevno za otroke, je napisal prerokbo in vizi-
jo svoje prihodnosti ali kategorije genialnosti »grešnika« (boemskost,
erotika, opojne substance).
Večnaslovniškost Wildovih pravljic
Vseh devet Wildovih pravljic, navkljub dejstvu, da jih je avtor do-
mnevno namenil otrokom in da jih je pripovedoval svojima sinovoma,
so večnaslovniške (angl. crossover) in ustrezajo kriterijem klasične ozi-
roma večnaslovniške literature na osnovi teorije Bettine Kümmerling-
Meibauer ([1999] 2004, IX–XIV). Wildove pravljice so inovativne,
reprezentativne, estetske, hkrati enostavne in kompleksne, predsta-
vljajo otrokov svet (v manjši meri), so domišljijske, večpomenske in
večnaslovniške.
341
V obsežni pravljici Ribič in njegova duša tematizira ljubezen med
dvema bitjema različne strukture (morske – zemeljske), različnih spo-
lov (moškega – ženskega), vendar ima podoba morske deklice zgor-
nji del telesa ženski, spodnji del pa »ribji« oziroma ga nima. Zaradi za-
ljubljenosti v morsko deklico, ki je alter ego Lorda Alfreda Douglasa
(Bossie), se pravljični lik spremeni iz dobrega v slabega, zato si odreže
senco oziroma se odpove duši, kar je Mefistov motiv, in sicer ko reče:
»Senca je telo duše.« Na koncu pravljice oziroma antipravljice, ko Ribič
brez duše hodi po svetu in počne hudodelstva (tako kot tudi Wilde, kar
je zapisano v stenogramih sodnih procesov), oba literarna lika umre-
ta oziroma naredita samomor, kar je tudi tabu. Zato ju duhovnik po-
koplje zunaj cerkvenega obzidja, ko pa duhovnika naslednji dan prese-
netita dve roži, ki sta opojnega vonja in sta prerastli oziroma se spletli
čez cerkveni obok, predlaga, da oba nesrečna zaljubljenca (samomoril-
ca) pokopljejo znotraj cerkvenega pokopališča. V tej pravljici, ki je leta
1891 preroško anticipirala Wildovo usodno zaljubljenost v bitja drugega
konteksta/spola, njegovo samoreferenčno ukvarjanje z dobrim in zlim,
znotraj samega sebe in družbe, s poudarjanjem lastne pozicije, subli-
mirane v pravljico, domnevno za otroke, je napisal prerokbo in vizi-
jo svoje prihodnosti ali kategorije genialnosti »grešnika« (boemskost,
erotika, opojne substance).
Večnaslovniškost Wildovih pravljic
Vseh devet Wildovih pravljic, navkljub dejstvu, da jih je avtor do-
mnevno namenil otrokom in da jih je pripovedoval svojima sinovoma,
so večnaslovniške (angl. crossover) in ustrezajo kriterijem klasične ozi-
roma večnaslovniške literature na osnovi teorije Bettine Kümmerling-
Meibauer ([1999] 2004, IX–XIV). Wildove pravljice so inovativne,
reprezentativne, estetske, hkrati enostavne in kompleksne, predsta-
vljajo otrokov svet (v manjši meri), so domišljijske, večpomenske in
večnaslovniške.
341
