Page 142 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754

študijski večeri

[2004] 2011) in homo ludens (Huizinga [1938] 2003) ter dokaz Paula
Armstronga ([2013] 2015): Kako se literatura igra z možgani.

Wildove pravljice so sinteza literature in pravljice, vsebine in for-
me ter literature in filozofije. Pisatelj je bil izobražen v Oxfordu, v pra-
vljicah je inovativno združil tezo (pravljice) in antitezo (antipravljice) v
novo sintezo (literarne pravljice). Kot pravljičar je hkrati kritik in ume-
tnik – umetnik kot družbeni kritik, posebej v pravljicah, ki so za Wildov
krog veljale za paraliterarno vrsto. Avtor v vseh pravljicah združuje bi-
narnosti, ki temeljijo na modelu ljudske pravljice (Propp. [1928] 2005),
vendar jih inovativno združi v novo sintezo. Njegove pravljice so par
excellence inovativen most med modelom ljudske in sodobne pravljice;
literarna pravljica je sinteza protislovij ustne in pisne tradicije, besedil
za otroke in za odrasle, ljudskega in avtorskega.

Metoda
Za pričujoči članek sta bili uporabljeni deskriptivna metoda in me-
toda literarne analize devetih Wildovih pravljic v slovenščini, ki jih je iz
angleščine leta 1959 prevedel Ciril Kosmač. Na koncu članka je potreb-
no omeniti dve izjemni ilustratorki Wildovih pravljic.
Leta 1993 je izšla v zbirki Velike slikanice Wildova pravljica Srečni kra-
ljevič z ilustracijami Marije Lucije Stupica (1950–2002), ki je leta 1976 di-
plomirala na ALU. Leta 2000 sta izšli obe zbirki oziroma integralna ver-
zija devetih Wildovih pravljic z ilustracijami Alenke Sottler.

Zaključek
Wildove pravljice so predmet številnih raziskovanj, ne le s stališča
verskih in drugih motivov, vendar se je bilo v pričujočem članku pot-
rebno osredotočiti na verske prvine v pravljicah. V avtorjevih pravlji-
cah se pojavljajo tudi motivi, motivni drobci in slepi motivi iz svetovnih
verstev, npr. Apolon, Armenec, bakreni prstan (Gigesov), bazar, bengal-

350