Page 143 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 143
milena mileva blažić
ski ogenj, bičanje s trnjem, derviš, divan, duhovnik s poševnimi očmi,
Egipt, evnuhi, gong, Indija, Izida in Oziris, Jutrovo, kaftan, Koran, leo-
pard (leopardove šape), levje kože, malik, Meka, Nil, Nubijci, opij, pa-
viljon, piramide, poganska bitja, rimska sveča, Samarkand, Sirijci, slon,
srebrni polmesec, suženj, tempelj, tiger (tigrove šape), turban, votlina,
Židje idr.
Wilde v vseh devetih pravljicah opisuje verski motiv mučeništva, pre-
ko biblijske prispodobe mučeništva (trpljenje in žrtev), zato so njegove
pravljice antipravljice, saj imajo nesrečen konec – pravljični lik umre,
njegova ideja pa preživi. Ker so antipravljice, bi se lahko iz Wildovega na-
slova preimenovale v implicitni naslov, npr.: Srečni kraljevič v Nesrečni
kraljevič, Slavček in vrtnica v Mučenik in prevzetnica, Sebični velikan v
Nesebični velikan, Vdani prijatelj v Nezvesti prijatelj, Imenitna raketa v
Neimenitna/Prevzetna raketa, Infantinjin rojstni dan v Smrt pritlikavca,
Ribič in njegova duša v Ribič brez duše, Zvezdan v Brezdušnost – duša.
Mladi kralj ali Pristni kralj zavrne kronanje in želi biti kronan s trno-
vo krono, imeti lilije in skromno platno okoli pasu. Wilde opiše motiv
sončne svetlobe, ki pomeni tudi razsvetljenje ali spoznanje prisotnih v
cerkvi, ki ugotovijo, da je sam bog kronal Mladega kralja in ne insigni-
je (zlata krona, plašč iz hermelina itn.).
Čeprav je danes dan mojega kronanja, jih ne bom nosil, ker so moje ob-
lačilo na statvah žalosti stkale blede roke trpljenja.[…] Ali naj radost nosi,
kar je trpljenje izdelalo? (Wilde 2000, 81, 83).
Wilde v pravljicah preko glavnih literarnih likov, ki so hkrati mu-
čeniki (trpljenje in žrtve), tematizira svoje življenje in življenje umetni-
ka/zvezdnika v biblijskem, slovesnem in vznesenem slogu Visoke pesmi.
Poanta njegovih pravljic ali antipravljic je, da daje prednost »[B]ogu, či-
gar ime je ljubezen« (str. 153) in ne bogu v cerkvi. Zato tudi duhovnik ali
Wildov alter ego začne govoriti o bogu, čigar ime je ljubezen, in blagos-
lovi »vsa bitja tega božjega sveta« (str. 154). S tem pisatelj po eni strani
afirmira vero, po drugi strani pa jo negira in postavi boga ljubezen nad
boga v cerkvi, češ da je potrebno slaviti ljubezen in različne vrste ljubez-
ni, tudi med različnimi bitji (ribič in mala morska deklica).
351
ski ogenj, bičanje s trnjem, derviš, divan, duhovnik s poševnimi očmi,
Egipt, evnuhi, gong, Indija, Izida in Oziris, Jutrovo, kaftan, Koran, leo-
pard (leopardove šape), levje kože, malik, Meka, Nil, Nubijci, opij, pa-
viljon, piramide, poganska bitja, rimska sveča, Samarkand, Sirijci, slon,
srebrni polmesec, suženj, tempelj, tiger (tigrove šape), turban, votlina,
Židje idr.
Wilde v vseh devetih pravljicah opisuje verski motiv mučeništva, pre-
ko biblijske prispodobe mučeništva (trpljenje in žrtev), zato so njegove
pravljice antipravljice, saj imajo nesrečen konec – pravljični lik umre,
njegova ideja pa preživi. Ker so antipravljice, bi se lahko iz Wildovega na-
slova preimenovale v implicitni naslov, npr.: Srečni kraljevič v Nesrečni
kraljevič, Slavček in vrtnica v Mučenik in prevzetnica, Sebični velikan v
Nesebični velikan, Vdani prijatelj v Nezvesti prijatelj, Imenitna raketa v
Neimenitna/Prevzetna raketa, Infantinjin rojstni dan v Smrt pritlikavca,
Ribič in njegova duša v Ribič brez duše, Zvezdan v Brezdušnost – duša.
Mladi kralj ali Pristni kralj zavrne kronanje in želi biti kronan s trno-
vo krono, imeti lilije in skromno platno okoli pasu. Wilde opiše motiv
sončne svetlobe, ki pomeni tudi razsvetljenje ali spoznanje prisotnih v
cerkvi, ki ugotovijo, da je sam bog kronal Mladega kralja in ne insigni-
je (zlata krona, plašč iz hermelina itn.).
Čeprav je danes dan mojega kronanja, jih ne bom nosil, ker so moje ob-
lačilo na statvah žalosti stkale blede roke trpljenja.[…] Ali naj radost nosi,
kar je trpljenje izdelalo? (Wilde 2000, 81, 83).
Wilde v pravljicah preko glavnih literarnih likov, ki so hkrati mu-
čeniki (trpljenje in žrtve), tematizira svoje življenje in življenje umetni-
ka/zvezdnika v biblijskem, slovesnem in vznesenem slogu Visoke pesmi.
Poanta njegovih pravljic ali antipravljic je, da daje prednost »[B]ogu, či-
gar ime je ljubezen« (str. 153) in ne bogu v cerkvi. Zato tudi duhovnik ali
Wildov alter ego začne govoriti o bogu, čigar ime je ljubezen, in blagos-
lovi »vsa bitja tega božjega sveta« (str. 154). S tem pisatelj po eni strani
afirmira vero, po drugi strani pa jo negira in postavi boga ljubezen nad
boga v cerkvi, češ da je potrebno slaviti ljubezen in različne vrste ljubez-
ni, tudi med različnimi bitji (ribič in mala morska deklica).
351
