Page 139 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754

ena mileva blažić

1. Stopil je k njemu 1. Videli so ga tudi, tako so namreč
in ga poljubil. (1 Mz 27,27) pripovedovali, kako je pritiskal svo-
je vroče ustnice na marmorna-
to čelo starinskega kipa, ki so ga
odkrili v strugi, ko so kopali teme-
lje za nov kamniti most; na kipu je
bilo vklesano ime Hadrijanovega
bitinskega sužnja. In nekoč je pre-
bedel vso noč in opazoval, kako
mesečina obliva srebrni Endimio-
nov kip. (str. 71)

2. Stal je pred Kristusovo podobo in
na njegovi desnici in na njegovi le-
vici sta bili čudoviti zlati posodi,
kelih z rumenim vinom in stekleni-
čica s posvečenim oljem. Pokleknil
je pred Kristusovo podobo in velike
sveče so svetlo zagorele pri taber-
naklju, posutem z dragulji, in dim
kadila se je v tenkih modrih kolo-
barčkih vijugal po cerkvi. Sklonil je
glavo v molitev in duhovniki v svo-
jih svečanih oblačilih so se splazili
od oltarja. (str. 84)

Infantinjin rojstni dan (The Birthday of the Infanta)
Wildova pravljica s tragičnim koncem se navezuje na sliko Las
Meninas Diega Velázqueza ([1656] s. d.), na kateri je devet bitij, osem
oseb in pes. Dve izmed oseb sta pritlikavca na desni strani in Wilde
je napisal dvodelno pravljico, v kateri je prvi del posvetil žalovanju
Infantinjinega očeta, španskega kralja, za svojo zastrupljeno ženo, ki
jo je balzamiral. V drugem delu, ko se pritlikavec sprehaja po sobanah
z ogledali in ko se sooči z lastno identiteto oziroma videzom, ob tem
tragičnem spoznanju in samouvidu pritlikavec umre oziroma mu »poči
srce«. Infantinja na koncu cinično reče, da naj odslej k njej prihajajo le
tisti, ki »nimajo srca«.

347