Page 34 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 34
razprave, študije, papers
rimi sem se ukvarjal v tem članku. Toda politična teorija, ki bi vključe-
vala zmerno pragmatistično vizijo javnega moralnega diskurza, ki sem
jo tu očrtal, bi jih morala odpreti in obravnavati – tukaj sem se omejil,
da razvijem samo nekatere, manj raziskane implikacije tega pristopa.
Zaključek: torej, čemu sekularnost?
Sedaj se lahko vrnemo k našemu prejšnjemu vprašanju: zakaj bi zago-
varjali sekularnost javnega moralnega diskurza glede na zmerno pragma-
tistično vizijo javnega moralnega diskurza, ki smo jo predstavili – če pa
spodbuja rabo več religioznih razmišljanj v javni sferi? Spomnimo se, kaj
»sekularnost« tu sploh pomeni in preokvirimo vprašanje. Sekularnost
pomeni »dejstvo, da udeleženci v dani diskurzivni praksi niso v položa-
ju, da bi mogli kot samoumevno privzeti, da bodo njihovi sogovorniki
imeli iste religiozne predpostavke kot oni« (Stout 2004, 97). Če sprejme-
mo takšne razmere in se zavežemo temu, da bomo stremeli h kolikor gre
dobrim in pravičnim načinom življenja, kot posamezniki in kot skupi-
ne in kljub razlikam, se bomo po najboljših močeh trudili najti načine,
da se bomo lahko pogovarjali, se prepirali, prepričevali in pogajali en z
drugim mimo teh razlik. Del rešitve tiči v nenehnem usklajevanju ne-
koliko poddoločenega [angl. underdetermined] (v pomenskem smislu),
a vendar dovolj skupnega moralnega diskurza med skupnostmi in veči-
no posameznikov, obenem pa v trudu, da bi, kolikor je mogoče, poslu-
šali in razumeli izražanja v različnih moralnih jezikih, rabljenih v druž-
bi, verski ali sekularni. Normativna trditev tule je, da poleg tega, da od
drugih udeležencev v javnem moralnem diskurzu ne moremo pričako-
vati, da bodo delili naše religiozne predpostavke, tega tudi naj ne bi pri-
čakovali, da pa moramo navkljub temu nadaljevati pogovor.
Nekateri tej normativni trditvi nasprotujejo na sledeč način: sodeč
po tem, da »nekatere substantivne izbire in pogledi nujno morajo prev-
ladati«, da lahko utemeljimo moralne in politične kategorije ter vrednote
družbe (Milbank 2012, 18), pravijo, da naj bi bila določena religiozna tra-
dicija, ki je prevladujoča ali ji pripada večina, tista, ki nudi pomene teh
242
rimi sem se ukvarjal v tem članku. Toda politična teorija, ki bi vključe-
vala zmerno pragmatistično vizijo javnega moralnega diskurza, ki sem
jo tu očrtal, bi jih morala odpreti in obravnavati – tukaj sem se omejil,
da razvijem samo nekatere, manj raziskane implikacije tega pristopa.
Zaključek: torej, čemu sekularnost?
Sedaj se lahko vrnemo k našemu prejšnjemu vprašanju: zakaj bi zago-
varjali sekularnost javnega moralnega diskurza glede na zmerno pragma-
tistično vizijo javnega moralnega diskurza, ki smo jo predstavili – če pa
spodbuja rabo več religioznih razmišljanj v javni sferi? Spomnimo se, kaj
»sekularnost« tu sploh pomeni in preokvirimo vprašanje. Sekularnost
pomeni »dejstvo, da udeleženci v dani diskurzivni praksi niso v položa-
ju, da bi mogli kot samoumevno privzeti, da bodo njihovi sogovorniki
imeli iste religiozne predpostavke kot oni« (Stout 2004, 97). Če sprejme-
mo takšne razmere in se zavežemo temu, da bomo stremeli h kolikor gre
dobrim in pravičnim načinom življenja, kot posamezniki in kot skupi-
ne in kljub razlikam, se bomo po najboljših močeh trudili najti načine,
da se bomo lahko pogovarjali, se prepirali, prepričevali in pogajali en z
drugim mimo teh razlik. Del rešitve tiči v nenehnem usklajevanju ne-
koliko poddoločenega [angl. underdetermined] (v pomenskem smislu),
a vendar dovolj skupnega moralnega diskurza med skupnostmi in veči-
no posameznikov, obenem pa v trudu, da bi, kolikor je mogoče, poslu-
šali in razumeli izražanja v različnih moralnih jezikih, rabljenih v druž-
bi, verski ali sekularni. Normativna trditev tule je, da poleg tega, da od
drugih udeležencev v javnem moralnem diskurzu ne moremo pričako-
vati, da bodo delili naše religiozne predpostavke, tega tudi naj ne bi pri-
čakovali, da pa moramo navkljub temu nadaljevati pogovor.
Nekateri tej normativni trditvi nasprotujejo na sledeč način: sodeč
po tem, da »nekatere substantivne izbire in pogledi nujno morajo prev-
ladati«, da lahko utemeljimo moralne in politične kategorije ter vrednote
družbe (Milbank 2012, 18), pravijo, da naj bi bila določena religiozna tra-
dicija, ki je prevladujoča ali ji pripada večina, tista, ki nudi pomene teh
242
