Page 35 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 35
gorazd andrejč
kategorij za celo družbo. V dobršnem delu krščanskega in morda nekaj
pokrščanskega sveta bi to pomenilo, da bi bil moralni diskurz družbe v
glavnem krščanski in prepoznan kot teološko utemeljen. V taki ureditvi
naj bi tisti, ki imajo moč, vseeno upoštevali dejstvo, da precejšnje število
državljanov ne deli te religiozno-metafizične utemeljitve kategorij, in se
trudili, da naredijo javno razpravljanje kolikor gre gostoljubno za njih,
kjer koli in kadar koli je to mogoče. Z drugimi besedami, teološko-ko-
munitaristični politiki ni treba pričakovati, da bodo vsi udeleženci jav-
nega diskurza, striktno gledano, delili dominantna religiozna prepriča-
nja. Gre samo za to, da naj diskurz ostane te določene religiozne vrste
– v večini Evrope krščanski – in da ga naj kot takega rabijo vsi deležni-
ki razprave, pa naj verjamejo v njegove metafizične interpretacije ali ne.
Takšna ureditev bi torej spoštovala stoutovsko »sekularnost« do neke
mere, še zdaleč pa ne v celoti. Zavrača prepričanje, da naj bi bi bilo tre-
ba poiskati medskupnostni, poddoločen [underdetermined] jezik moral-
nega preudarjanja, ki ne bi bil teološki ali antiteološko »substantiven.«11
Iz argumenta pričujočega eseja sledi, da takšna alternativna ureditev
ni niti pravična niti dobra. Namesto tega bi moral biti javni moralni di-
skurz načeloma (kvalificirano) sekularen, četudi je večina državljanov
Kristjanov, saj je takšna sekularnost najbolj demokratična pot naprej in
omogoči najpravičnejše spoštovanje verske svobode. Pravično in demo-
kratično sekularnost, ki ne zdrsne v protireligiozno pristranskost ali ate-
istične predpostavke, je seveda težko doseči. Vzdržujemo jo lahko samo,
če nadaljujemo trdo delo premagovanja hermenevtičnih in drugih sku-
pinskih nepravičnosti, če se družba trudi, da bi dosegla medsebojno ra-
zumevanje in uskladitev dovolj skupnih vrednot, pravil, politik in zako-
nov. A težavnost te naloge ni dovolj dober razlog, da bi nad njo obupali.
Priznati pa vendarle moramo, da bo ta argument prepričljiv v glav-
nem za tiste, ki tudi sami imajo in dajejo največji poudarek osnovnim
demokratičnim senzibilnostim, na katerih temelji. Demokratična, vklju-
11 Nemogoče je v tem eseju Stoutov pristop k sekularni, a religiji prijazni demokra-
ciji zagovarjati pred Johnom Milbankom in drugimi protirazsvetljenskimi misle-
ci na eni strani ali rawlsovci, habermasovci in rortyjevci na drugi. Po mojem se je
Stout pred temi kritikami prepričljivo zagovoril že v 1990 in 2004.
243
kategorij za celo družbo. V dobršnem delu krščanskega in morda nekaj
pokrščanskega sveta bi to pomenilo, da bi bil moralni diskurz družbe v
glavnem krščanski in prepoznan kot teološko utemeljen. V taki ureditvi
naj bi tisti, ki imajo moč, vseeno upoštevali dejstvo, da precejšnje število
državljanov ne deli te religiozno-metafizične utemeljitve kategorij, in se
trudili, da naredijo javno razpravljanje kolikor gre gostoljubno za njih,
kjer koli in kadar koli je to mogoče. Z drugimi besedami, teološko-ko-
munitaristični politiki ni treba pričakovati, da bodo vsi udeleženci jav-
nega diskurza, striktno gledano, delili dominantna religiozna prepriča-
nja. Gre samo za to, da naj diskurz ostane te določene religiozne vrste
– v večini Evrope krščanski – in da ga naj kot takega rabijo vsi deležni-
ki razprave, pa naj verjamejo v njegove metafizične interpretacije ali ne.
Takšna ureditev bi torej spoštovala stoutovsko »sekularnost« do neke
mere, še zdaleč pa ne v celoti. Zavrača prepričanje, da naj bi bi bilo tre-
ba poiskati medskupnostni, poddoločen [underdetermined] jezik moral-
nega preudarjanja, ki ne bi bil teološki ali antiteološko »substantiven.«11
Iz argumenta pričujočega eseja sledi, da takšna alternativna ureditev
ni niti pravična niti dobra. Namesto tega bi moral biti javni moralni di-
skurz načeloma (kvalificirano) sekularen, četudi je večina državljanov
Kristjanov, saj je takšna sekularnost najbolj demokratična pot naprej in
omogoči najpravičnejše spoštovanje verske svobode. Pravično in demo-
kratično sekularnost, ki ne zdrsne v protireligiozno pristranskost ali ate-
istične predpostavke, je seveda težko doseči. Vzdržujemo jo lahko samo,
če nadaljujemo trdo delo premagovanja hermenevtičnih in drugih sku-
pinskih nepravičnosti, če se družba trudi, da bi dosegla medsebojno ra-
zumevanje in uskladitev dovolj skupnih vrednot, pravil, politik in zako-
nov. A težavnost te naloge ni dovolj dober razlog, da bi nad njo obupali.
Priznati pa vendarle moramo, da bo ta argument prepričljiv v glav-
nem za tiste, ki tudi sami imajo in dajejo največji poudarek osnovnim
demokratičnim senzibilnostim, na katerih temelji. Demokratična, vklju-
11 Nemogoče je v tem eseju Stoutov pristop k sekularni, a religiji prijazni demokra-
ciji zagovarjati pred Johnom Milbankom in drugimi protirazsvetljenskimi misle-
ci na eni strani ali rawlsovci, habermasovci in rortyjevci na drugi. Po mojem se je
Stout pred temi kritikami prepričljivo zagovoril že v 1990 in 2004.
243
