Page 33 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 33
gorazd andrejč
»točnost in iskrenost: po najboljših močeh se potrudiš, da si pridobiš re-
snična prepričanja, kar govoriš, pa razkriva, kaj verjameš.« Za minimal-
ne diskurzivno-etične standarde, ki jih tukaj iščemo, nam Williamsovi
ambiciozni interpretaciji teh dveh vrlin ni treba slediti v celoti. Točnost
v osnovi pomeni upoštevanje nekaterih široko sprejetih in preizkuše-
nih pravil preverjanja dejstev in podajanja dokazov – ne nujno omeje-
no na »znanstvene dokaze«, temveč mišljeno v širšem »zdravorazum-
skem smislu« – in primerjanje svojih trditev s tistim, za kar imaš dokaze.
Iskrenost pomeni, da se vzdržimo laganja, namernega zavajanja, mani-
pulacije in napačnega prikazovanja lastnih občutkov ter prepričanj in
tujih. Seveda so kršitve točnosti in iskrenosti, tudi če ju razumemo na
tak preprost način, pogoste v večini kultur. Vse prepogosto se dogajajo
tudi tistim, ki se trudijo, da bi te vrline negovali. A kadar sta ti osnovni
vrlini kršeni resno in nenehno, poleg tega pa je malo ali sploh nič znakov,
da bi se to lahko spremenilo, zaupanje v rabo jezika pogubno uplahni.
Ne prepričajo me argumenti, da se pomeni osnovnih pojmov, kot so
»resnica«, »resnicoljubnost«, »točnost« in »iskrenost«, med kulturami
radikalno razlikujejo. Niti se ne zdi, da bi potrebovali soglasno religio-
zno ali nereligiozno metafizično opredelitev teh pojmov, da bi jih lahko
uporabili v smiselnem sporazumevanju. Z drugimi besedami, predpos-
tavljam, da lahko ti pojmi ali tisti, ki so jim dovolj podobni, delujejo po
osnovnih diskurzivno-etičnih kriterijih za sprejemljivo rabo jezika v ve-
čini poznanih kultur in religij – kar pa ne pomeni, da imamo že samo-
dejno strinjanje glede natančne vsebine teh kriterijev. To je zmeraj tre-
ba usklajevati med relevantnimi deležniki v diskurzu.
V vsakem praktičnem kontekstu bodo nastala še dodatna, od konte-
ksta odvisna vprašanja glede pogojev moralnega diskurza, ki jih tu nis-
mo mogli nasloviti. Kaj storiti, ko eden ali več deležnikov, vključenih v
javni moralni diskurz, večkrat krši omenjene kriterije? Po kakšni obli-
ki pritiska ali celo prisile, če sploh kakšne, lahko ali moramo poseči v
kritičnih situacijah, da bi dosegli minimalne etične pogoje za pogovor?
In kako lahko oškodovani deležnik ugotovi, na kateri točki je razumno
in prav, da se več ne trudi, da bi se pogajal diskurzivno? Ta težka in po-
membna vprašanja so povezana, a vendar ločena od osrednjih, s kate-
241
»točnost in iskrenost: po najboljših močeh se potrudiš, da si pridobiš re-
snična prepričanja, kar govoriš, pa razkriva, kaj verjameš.« Za minimal-
ne diskurzivno-etične standarde, ki jih tukaj iščemo, nam Williamsovi
ambiciozni interpretaciji teh dveh vrlin ni treba slediti v celoti. Točnost
v osnovi pomeni upoštevanje nekaterih široko sprejetih in preizkuše-
nih pravil preverjanja dejstev in podajanja dokazov – ne nujno omeje-
no na »znanstvene dokaze«, temveč mišljeno v širšem »zdravorazum-
skem smislu« – in primerjanje svojih trditev s tistim, za kar imaš dokaze.
Iskrenost pomeni, da se vzdržimo laganja, namernega zavajanja, mani-
pulacije in napačnega prikazovanja lastnih občutkov ter prepričanj in
tujih. Seveda so kršitve točnosti in iskrenosti, tudi če ju razumemo na
tak preprost način, pogoste v večini kultur. Vse prepogosto se dogajajo
tudi tistim, ki se trudijo, da bi te vrline negovali. A kadar sta ti osnovni
vrlini kršeni resno in nenehno, poleg tega pa je malo ali sploh nič znakov,
da bi se to lahko spremenilo, zaupanje v rabo jezika pogubno uplahni.
Ne prepričajo me argumenti, da se pomeni osnovnih pojmov, kot so
»resnica«, »resnicoljubnost«, »točnost« in »iskrenost«, med kulturami
radikalno razlikujejo. Niti se ne zdi, da bi potrebovali soglasno religio-
zno ali nereligiozno metafizično opredelitev teh pojmov, da bi jih lahko
uporabili v smiselnem sporazumevanju. Z drugimi besedami, predpos-
tavljam, da lahko ti pojmi ali tisti, ki so jim dovolj podobni, delujejo po
osnovnih diskurzivno-etičnih kriterijih za sprejemljivo rabo jezika v ve-
čini poznanih kultur in religij – kar pa ne pomeni, da imamo že samo-
dejno strinjanje glede natančne vsebine teh kriterijev. To je zmeraj tre-
ba usklajevati med relevantnimi deležniki v diskurzu.
V vsakem praktičnem kontekstu bodo nastala še dodatna, od konte-
ksta odvisna vprašanja glede pogojev moralnega diskurza, ki jih tu nis-
mo mogli nasloviti. Kaj storiti, ko eden ali več deležnikov, vključenih v
javni moralni diskurz, večkrat krši omenjene kriterije? Po kakšni obli-
ki pritiska ali celo prisile, če sploh kakšne, lahko ali moramo poseči v
kritičnih situacijah, da bi dosegli minimalne etične pogoje za pogovor?
In kako lahko oškodovani deležnik ugotovi, na kateri točki je razumno
in prav, da se več ne trudi, da bi se pogajal diskurzivno? Ta težka in po-
membna vprašanja so povezana, a vendar ločena od osrednjih, s kate-
241
