Page 32 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 32
razprave, študije, papers
Takšne kršitve vključujejo pogosto in odkrito laganje, protislovne izja-
ve in/ali obljube glede ključnih zadev, prelamljanje obljub in izjave, pri
katerih se niti trudimo ne, da bi preverili, ali so resnične.
To se pravi, da je za kakršno koli usklajevanje med govorečimi su-
bjekti in skupnostmi – kaj šele zapletenejše vrste moralnega razpravlja-
nja, izvedenega z razpravami, ki vključujejo podajanje razlogov – zave-
za nekim osnovnim diskurzivno-etičnim standardom nujna. Seveda so
tudi druge oblike neetične rabe jezika, pri čemer so mnoge bolj preta-
njene narave kot omenjene odkrite kršitve. Nekatere od teh pretanjenih
vrst smo že obravnavali v razdelku o hermenevtičnih krivicah in mar-
ginalizacijah, ki jih je pogosto težko opaziti. Zato je težko predpostaviti,
da bi mogli od večine državljanov pričakovati, da jih ne bodo zakrivili,
da bi se sploh kvalificirali za sodelovanje v javnem diskurzu. Po drugem
načelu zmerne pragmatistične vizije, demokratičnem načelu vključe-
vanja, moramo razprave o zadevah javnega interesa poskusiti naredi-
ti kolikor gre vključujoče. Če so osnovni etični standardi za rabo jezi-
ka postavljeni previsoko, preti nevarnost, da bomo iz javnega moralnega
preudarjanja izločili mnogo preveč pripadnikov družbe.
Stout ima prav, ko pravi, da je bila ključna napaka Habermasove
Theorie des kommunikativen Handelns (Teorija komunikativnega delo-
vanja) (1985) to, da je vpeljal množico previsokih standardov za vključe-
vanje v javno razpravljanje (Stout 1990, 166). Ne prepriča pa me Stoutova
nadaljnja trditev, da bi se morali odpovedati vsakršnim »kriterijem za
javni diskurz sploh« (str. 166). Nevarnost dediskurzifikacije je realna.
Posledično je pomembno, da premislimo pogoje, ki dajo podlago zave-
zi diskurzivnim (in ne nasilnim) načinom reševanja sporov. Ne more-
mo sprejeti kar vsakršnega odnosa do jezika, s katerim skušamo reševati
nestrinjanja, saj odkrite kršitve moralne matrice jezika razvrednotijo je-
zik kot tak. Sprejmemo pa lahko, da mora biti vsebina osnovnih etičnih
diskurzivnih kriterijev enostavna in uporabna medkulturno. Predlog,
ki se mi zdi prepričljiv, je, da morajo biti ti kriteriji osnovani na primi-
tivnem pojmu resnicoljubnosti.
Po Bernardu Williamsu (2002, 11) vrlino resnicoljubnosti – od kate-
re je zaupanje v jezikovno rabo odvisno – konstituirata dve drugi vrlini:
240
Takšne kršitve vključujejo pogosto in odkrito laganje, protislovne izja-
ve in/ali obljube glede ključnih zadev, prelamljanje obljub in izjave, pri
katerih se niti trudimo ne, da bi preverili, ali so resnične.
To se pravi, da je za kakršno koli usklajevanje med govorečimi su-
bjekti in skupnostmi – kaj šele zapletenejše vrste moralnega razpravlja-
nja, izvedenega z razpravami, ki vključujejo podajanje razlogov – zave-
za nekim osnovnim diskurzivno-etičnim standardom nujna. Seveda so
tudi druge oblike neetične rabe jezika, pri čemer so mnoge bolj preta-
njene narave kot omenjene odkrite kršitve. Nekatere od teh pretanjenih
vrst smo že obravnavali v razdelku o hermenevtičnih krivicah in mar-
ginalizacijah, ki jih je pogosto težko opaziti. Zato je težko predpostaviti,
da bi mogli od večine državljanov pričakovati, da jih ne bodo zakrivili,
da bi se sploh kvalificirali za sodelovanje v javnem diskurzu. Po drugem
načelu zmerne pragmatistične vizije, demokratičnem načelu vključe-
vanja, moramo razprave o zadevah javnega interesa poskusiti naredi-
ti kolikor gre vključujoče. Če so osnovni etični standardi za rabo jezi-
ka postavljeni previsoko, preti nevarnost, da bomo iz javnega moralnega
preudarjanja izločili mnogo preveč pripadnikov družbe.
Stout ima prav, ko pravi, da je bila ključna napaka Habermasove
Theorie des kommunikativen Handelns (Teorija komunikativnega delo-
vanja) (1985) to, da je vpeljal množico previsokih standardov za vključe-
vanje v javno razpravljanje (Stout 1990, 166). Ne prepriča pa me Stoutova
nadaljnja trditev, da bi se morali odpovedati vsakršnim »kriterijem za
javni diskurz sploh« (str. 166). Nevarnost dediskurzifikacije je realna.
Posledično je pomembno, da premislimo pogoje, ki dajo podlago zave-
zi diskurzivnim (in ne nasilnim) načinom reševanja sporov. Ne more-
mo sprejeti kar vsakršnega odnosa do jezika, s katerim skušamo reševati
nestrinjanja, saj odkrite kršitve moralne matrice jezika razvrednotijo je-
zik kot tak. Sprejmemo pa lahko, da mora biti vsebina osnovnih etičnih
diskurzivnih kriterijev enostavna in uporabna medkulturno. Predlog,
ki se mi zdi prepričljiv, je, da morajo biti ti kriteriji osnovani na primi-
tivnem pojmu resnicoljubnosti.
Po Bernardu Williamsu (2002, 11) vrlino resnicoljubnosti – od kate-
re je zaupanje v jezikovno rabo odvisno – konstituirata dve drugi vrlini:
240
