Page 29 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 29
gorazd andrejč
Vključevanje različnih moralnih in religioznih oblik razmišljanja v
javne moralne pogovore med skupnostmi nujno terja trud in prilagaja-
nje na vseh straneh: pri tistih, ki so hermenevtično privilegirani, in tis-
tih, ki niso. Bolj kot so taki moralni jeziki slovnično oddaljeni drug od
drugega,8 težavnejše lahko postane zbliževanje pomenov in s tem dob-
ro vzajemno razumevanje med takimi moralnimi jeziki.
Jeziki seveda niso statični ali nespremenljivi. Naj bo še tako počasna
ali nezaznavna, hermenevtična inovacija se dogaja nenehno. Takšno izu-
mljanje je včasih potrebno iz etičnih razlogov, natančneje, da se omogoči
smiselno komunikacijo med raznolikimi skupnostmi. Stoutu (1990, 64)
se zdi pomembno, da kulture in jeziki »niso, zgolj zaradi svoje koncep-
tualne raznolikosti, hermenevtično zapečateni. Nič v naravi same kon-
ceptualne raznolikosti ne preprečuje eni kulturi, da bi razvila sredstva
za izražanje ali dojemanje resnice moralnih [in religioznih] propozicij
tuje kulture.« In ko neposredno prevajanje pomembnih moralnih besed
ni mogoče, obenem pa so pomenska prekrivanja premajhna, da bi lah-
ko vzpostavili razumen pogovor s hermenevtično inovacijo, lahko pri-
merjalno »slovnično raziskovanje« imaginarjev obeh kultur konstruk-
tivno izzove, preobrazi in obogati oba diskurza ter odpre nove načine
sporazumevanja (Burrell 2011, 165–175; gl. tudi Medina 2013, 114, op. 13).
Potrebo po tem lahko zlahka opazimo v kontekstu medverske komuni-
kacije, v kateri se lahko srečajo dva ali več gostih religioznih jezikov –
npr. zahodno krščanstvo in japonski budizem –, ki izhajajo iz opazno
različnih kulturnih kontekstov (Andrejč 2016, 107–115, 154–165).
Toda glede izzivov medverskega in medkulturnega sporazumevanja,
bodisi med političnimi skupnostmi ali znotraj skupnosti, ne smemo pre-
tiravati. V tem sledim wittgensteinovski perspektivi, po kateri je sam po-
jem »jezika« lahko pravilno razumljen samo, kolikor imamo pred se-
boj vse instinktivne in gestikulativne izvore komunikacije. »Naš jezik je
8 Razlika med moralnimi in religioznimi jeziki je lahko včasih zgolj stvar »povr-
šinske slovnice«, medtem pa ostajajo pomembne podobnosti v smislu »globinskih
slovnic« (Wittgenstein 2014, §664) – to se pravi, v smislu družbenih praks in na-
ravnanosti, ki včasih v dotičnih jezikih pridejo do zelo različnih izrazov. A to lah-
ko tudi obrnemo: jeziki, ki se zdijo zelo podobni, lahko pod drobnogledom poka-
žejo znatno slovnično razhajanje v svojih pomenih.
237
Vključevanje različnih moralnih in religioznih oblik razmišljanja v
javne moralne pogovore med skupnostmi nujno terja trud in prilagaja-
nje na vseh straneh: pri tistih, ki so hermenevtično privilegirani, in tis-
tih, ki niso. Bolj kot so taki moralni jeziki slovnično oddaljeni drug od
drugega,8 težavnejše lahko postane zbliževanje pomenov in s tem dob-
ro vzajemno razumevanje med takimi moralnimi jeziki.
Jeziki seveda niso statični ali nespremenljivi. Naj bo še tako počasna
ali nezaznavna, hermenevtična inovacija se dogaja nenehno. Takšno izu-
mljanje je včasih potrebno iz etičnih razlogov, natančneje, da se omogoči
smiselno komunikacijo med raznolikimi skupnostmi. Stoutu (1990, 64)
se zdi pomembno, da kulture in jeziki »niso, zgolj zaradi svoje koncep-
tualne raznolikosti, hermenevtično zapečateni. Nič v naravi same kon-
ceptualne raznolikosti ne preprečuje eni kulturi, da bi razvila sredstva
za izražanje ali dojemanje resnice moralnih [in religioznih] propozicij
tuje kulture.« In ko neposredno prevajanje pomembnih moralnih besed
ni mogoče, obenem pa so pomenska prekrivanja premajhna, da bi lah-
ko vzpostavili razumen pogovor s hermenevtično inovacijo, lahko pri-
merjalno »slovnično raziskovanje« imaginarjev obeh kultur konstruk-
tivno izzove, preobrazi in obogati oba diskurza ter odpre nove načine
sporazumevanja (Burrell 2011, 165–175; gl. tudi Medina 2013, 114, op. 13).
Potrebo po tem lahko zlahka opazimo v kontekstu medverske komuni-
kacije, v kateri se lahko srečajo dva ali več gostih religioznih jezikov –
npr. zahodno krščanstvo in japonski budizem –, ki izhajajo iz opazno
različnih kulturnih kontekstov (Andrejč 2016, 107–115, 154–165).
Toda glede izzivov medverskega in medkulturnega sporazumevanja,
bodisi med političnimi skupnostmi ali znotraj skupnosti, ne smemo pre-
tiravati. V tem sledim wittgensteinovski perspektivi, po kateri je sam po-
jem »jezika« lahko pravilno razumljen samo, kolikor imamo pred se-
boj vse instinktivne in gestikulativne izvore komunikacije. »Naš jezik je
8 Razlika med moralnimi in religioznimi jeziki je lahko včasih zgolj stvar »povr-
šinske slovnice«, medtem pa ostajajo pomembne podobnosti v smislu »globinskih
slovnic« (Wittgenstein 2014, §664) – to se pravi, v smislu družbenih praks in na-
ravnanosti, ki včasih v dotičnih jezikih pridejo do zelo različnih izrazov. A to lah-
ko tudi obrnemo: jeziki, ki se zdijo zelo podobni, lahko pod drobnogledom poka-
žejo znatno slovnično razhajanje v svojih pomenih.
237
