Page 31 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 31
gorazd andrejč
nevtično inovacijo z vključevanjem prvin dominantnega moralnega je-
zika v marginaliziranega, je seveda vprašanje za glavno nagrado. Poleg
tega so zavestni poskusi bodisi hermenevtične inovacije bodisi ohranja-
nja pomenov zelo pogosto jalovi zaradi velike moči dinamik jezikovne
evolucije, ki je pretežno onkraj nadzora katerega koli posameznika ali
skupine. Dejstvo, da imajo religiozni moralni jeziki vgrajeno tendenco
k ohranjanju tradicije (prim. Assmann 2008, prim. tudi Andrejč 2016,
119–126) še bolj otežuje zavestne poskuse hermenevtične inovacije v re-
ligioznih jezikih. Kljub temu verjamem, da je bila takšna inovacija do-
volj tehtno etično argumentirana.
Minimalistična diskurzivna etika
Videli smo, da ima združevanje resnega spoprijemanja s situiranim
védenjem raznolikih skupin in državljanov z močnim načelom verske
svobode daljnosežne posledice. Tretje načelo zmerne pragmatistične vi-
zije javnega moralnega diskurza – zaveza diskurzivnemu in nenasilne-
mu reševanju sporov – bi bilo lahko v primerjavi s prvima dvema nače-
loma videti bolj kot osnovni pogoj kakršnega koli javnega preudarjanja
sploh kot pa ideal z daljnosežnimi posledicami. Toda zaveza diskurziv-
nemu reševanju sporov lahko vsebuje eno od tega ali oboje: (1) osnov-
ne pogoje, da lahko jezik sploh učinkuje kot sredstvo usklajevanja, ali/
in (2) zahteven ideal z daljnosežnimi implikacijami, kolikor se ga na-
dalje razvije in kritično uporabi za različne vidike človeške interakci-
je. V tem eseju se bolj kot slednjemu posvečam prejšnjemu, problema-
tičnejšemu vidiku.
Pogojno bi lahko rekli, da je eden glavnih dejavnikov, ki prispeva k
netenju sporov, propad zaupanja v rabo jezika kot sredstva za reševanje
konfliktov interesov in nestrinjanj. Hercegovski filozof Dražen Pehar je
procesu tega propada rekel »dediskurzifikacija«: »agent dediskurzifici-
ra drugega agenta«, ko on ali ona nenehno in posebej resno krši »moral-
no matrico diskurza«. Dediskurzifikator prisili sogovornika, da »izgubi
zaupanje v rabo jezika, utiša njega ali njo kot ens loquens« (Pehar 2016).
239
nevtično inovacijo z vključevanjem prvin dominantnega moralnega je-
zika v marginaliziranega, je seveda vprašanje za glavno nagrado. Poleg
tega so zavestni poskusi bodisi hermenevtične inovacije bodisi ohranja-
nja pomenov zelo pogosto jalovi zaradi velike moči dinamik jezikovne
evolucije, ki je pretežno onkraj nadzora katerega koli posameznika ali
skupine. Dejstvo, da imajo religiozni moralni jeziki vgrajeno tendenco
k ohranjanju tradicije (prim. Assmann 2008, prim. tudi Andrejč 2016,
119–126) še bolj otežuje zavestne poskuse hermenevtične inovacije v re-
ligioznih jezikih. Kljub temu verjamem, da je bila takšna inovacija do-
volj tehtno etično argumentirana.
Minimalistična diskurzivna etika
Videli smo, da ima združevanje resnega spoprijemanja s situiranim
védenjem raznolikih skupin in državljanov z močnim načelom verske
svobode daljnosežne posledice. Tretje načelo zmerne pragmatistične vi-
zije javnega moralnega diskurza – zaveza diskurzivnemu in nenasilne-
mu reševanju sporov – bi bilo lahko v primerjavi s prvima dvema nače-
loma videti bolj kot osnovni pogoj kakršnega koli javnega preudarjanja
sploh kot pa ideal z daljnosežnimi posledicami. Toda zaveza diskurziv-
nemu reševanju sporov lahko vsebuje eno od tega ali oboje: (1) osnov-
ne pogoje, da lahko jezik sploh učinkuje kot sredstvo usklajevanja, ali/
in (2) zahteven ideal z daljnosežnimi implikacijami, kolikor se ga na-
dalje razvije in kritično uporabi za različne vidike človeške interakci-
je. V tem eseju se bolj kot slednjemu posvečam prejšnjemu, problema-
tičnejšemu vidiku.
Pogojno bi lahko rekli, da je eden glavnih dejavnikov, ki prispeva k
netenju sporov, propad zaupanja v rabo jezika kot sredstva za reševanje
konfliktov interesov in nestrinjanj. Hercegovski filozof Dražen Pehar je
procesu tega propada rekel »dediskurzifikacija«: »agent dediskurzifici-
ra drugega agenta«, ko on ali ona nenehno in posebej resno krši »moral-
no matrico diskurza«. Dediskurzifikator prisili sogovornika, da »izgubi
zaupanje v rabo jezika, utiša njega ali njo kot ens loquens« (Pehar 2016).
239
