Page 41 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 41
žiga oman
jih mestih, kot je bil Ptuj, na neposredno podporo svojih sovernikov
med plemstvom niso mogli računati. Prav tako zgolj spreobrnitev s figo
v žepu ni zadostovala, saj zlasti v majhnih skupnosti, kot je bilo tudi sta-
rodavno mesto ob Dravi, v katerih so vsi vedeli vse o vseh (Kaplan 2007,
182; Povolo 2015, 99), protestantov ne bi obvarovala pred pritiskom ka-
toliških mestnih oblasti in preostalih someščanov. Sosedstvo kot osre-
dnja kategorija organizacije predmodernega družbenega življenja na-
mreč ni bilo le prostor družbene interakcije, temveč tudi družbenega
nadzora (Wieland 2014, 416). Nasploh je bil uspeh državnih konfesio-
nalnih politik v zgodnjem novem veku zelo odvisen od sodelovanja lo-
kalnih oblasti, elit in skupnosti (Te Brake 2009, 72; prim. Pörtner 2001,
144–180, 223–261). V zgodnjem 17. stoletju so tudi vizitacijska in župnij-
ska poročila s Ptuja opozarjala zlasti na pogosto nespoštovanje inštruk-
cij verskih komisij med (vsaj nominalno) katoliškim prebivalstvom, še
posebej določil glede spovedi, obhajila, posta ter mirovanja obrti in tr-
govine ob nedeljah in praznikih. Očitno je tak »konfesionalno mlačen«
odnos (prim. Richter 1974, 90) omogočal tudi obstanek protestantov,
zato je treba medkonfesionalna razmerja razumeti v kontekstu sicer-
šnjih družbenih odnosov.
Medkonfesionalno sobivanje v 16. in 17. stoletju
Reformacije 16. stoletja, tako protestantske kot katoliška (prenova), so
se na mnogotere načine zarezale v vsakdan najširših družbenih krogov
zahodnega2 krščanstva ter države, lokalne skupnosti, družine in posa-
meznike pahnile v soočanje s konfesionalno pluralnostjo, kot je srednji
vek ni poznal.3 Strategije, ki so jih pri tem uporabljali, so bile različne in
2 Članek je osredotočen na sobivanje med veroizpovedmi v Evropi po reforma-
cijskem prelomu v 16. stoletju in se ne posveča sobivanju s pripadniki vzhodnih
Cerkva ne medverskemu z Judi in muslimani (lat. convivencia).
3 Tega tudi češka ali (kasneje) husitska reformacija ni spremenila, saj je ostala lokal-
no omejena (Pánek 1996; Louthan 2017). Predtridentinska Cerkev je bila navznot-
249
jih mestih, kot je bil Ptuj, na neposredno podporo svojih sovernikov
med plemstvom niso mogli računati. Prav tako zgolj spreobrnitev s figo
v žepu ni zadostovala, saj zlasti v majhnih skupnosti, kot je bilo tudi sta-
rodavno mesto ob Dravi, v katerih so vsi vedeli vse o vseh (Kaplan 2007,
182; Povolo 2015, 99), protestantov ne bi obvarovala pred pritiskom ka-
toliških mestnih oblasti in preostalih someščanov. Sosedstvo kot osre-
dnja kategorija organizacije predmodernega družbenega življenja na-
mreč ni bilo le prostor družbene interakcije, temveč tudi družbenega
nadzora (Wieland 2014, 416). Nasploh je bil uspeh državnih konfesio-
nalnih politik v zgodnjem novem veku zelo odvisen od sodelovanja lo-
kalnih oblasti, elit in skupnosti (Te Brake 2009, 72; prim. Pörtner 2001,
144–180, 223–261). V zgodnjem 17. stoletju so tudi vizitacijska in župnij-
ska poročila s Ptuja opozarjala zlasti na pogosto nespoštovanje inštruk-
cij verskih komisij med (vsaj nominalno) katoliškim prebivalstvom, še
posebej določil glede spovedi, obhajila, posta ter mirovanja obrti in tr-
govine ob nedeljah in praznikih. Očitno je tak »konfesionalno mlačen«
odnos (prim. Richter 1974, 90) omogočal tudi obstanek protestantov,
zato je treba medkonfesionalna razmerja razumeti v kontekstu sicer-
šnjih družbenih odnosov.
Medkonfesionalno sobivanje v 16. in 17. stoletju
Reformacije 16. stoletja, tako protestantske kot katoliška (prenova), so
se na mnogotere načine zarezale v vsakdan najširših družbenih krogov
zahodnega2 krščanstva ter države, lokalne skupnosti, družine in posa-
meznike pahnile v soočanje s konfesionalno pluralnostjo, kot je srednji
vek ni poznal.3 Strategije, ki so jih pri tem uporabljali, so bile različne in
2 Članek je osredotočen na sobivanje med veroizpovedmi v Evropi po reforma-
cijskem prelomu v 16. stoletju in se ne posveča sobivanju s pripadniki vzhodnih
Cerkva ne medverskemu z Judi in muslimani (lat. convivencia).
3 Tega tudi češka ali (kasneje) husitska reformacija ni spremenila, saj je ostala lokal-
no omejena (Pánek 1996; Louthan 2017). Predtridentinska Cerkev je bila navznot-
249
