Page 43 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 43
žiga oman
t. i. simultane cerkve (lat. simultaneum), celo duhovnike, še najpogoste-
je pokopališča. Zlasti pripadnost mestni ali siceršnji eliti je premagova-
la konfesionalne razlike, pa tudi sicer so si ljudje delili skupno kulturo,
ki je bila očitna v skupnem jeziku, običajih, političnih idejah, pogledih
na družbeno in družinsko življenje ter, nenazadnje, v skupni krščanski
dediščini (Luria 2005, xxviii, 316; Kaplan 2007, 251, 260–261; Te Brake
2009, 74; Luebke 2011, 56, 60; Povolo 2015, 101).
Mestne in siceršnje lokalne elite oziroma oblasti so se konfesionalni
pluralnosti, ki so jo navsezadnje odražale, marsikje prilagodile z osre-
dotočanjem na enotnost skupnosti, njeno avtonomijo ter upravljanje s
svetimi kraji (cerkve, pokopališča). Tradicionalne zahteve po slogi, redu
in miru v skupnosti, povzete v konceptih miru in sloge (lat. pax et con-
cordia) ter »dobrega sosedstva«, so si prizadevale preseči tudi konfesi-
onalne konflikte, s čimer so npr. magistrati ohranjali tudi svojo oblast
in čast. Lokalne oblasti so se namreč dobro zavedale tveganj, ki so jih
spori pomenili ne le za enotnost in družbeno ravnotežje (moči) v skup-
nosti, temveč tudi za njeno avtonomijo, denimo mesta in njegovih elit.
Tovrstna politična drža je verske razlike v skupnosti dodatno zabriso-
vala, a nikoli niso postale nevidne (Abray 1996, 96–99; Scribner 1996, 32;
Luebke 2011, 54, 59; Greengrass 2009, 289).
Vendar je bil pragmatičen odnos skupnosti do konfesionalne plural-
nosti, ki ga je Willem Frijhoff (2009, 33) opredelil kot »ekumenizem
vsakdana«, pogosto nenehno podvržen zunanjim in notranjim konfesi-
onalizacijskim dejavnikom, ki so ga spodjedali tudi v času miru. Čeprav
le obstoj verskih razlik ni nujno narekoval nasilja, je pri konceptu »strp-
nosti praktične racionalnosti«, ki ga je podal Bob Scribner, potrebna
previdnost, kot je izpostavil že sam (1996, 38). Kajti čeprav se naj nava-
dni ljudje verskim razlikam ne bi kaj prida posvečali, če bi jih država in
Cerkev le pustili pri miru, so različni družbeni antagonizmi tudi brez
zunanjega vmešavanja lahko prešli v nasilje. Nasploh pa bi bile državne
konfesionalne politike neprimerno manj uspešne brez sodelovanja lo-
kalnih skupnosti pri zatiranju in pregonu svojih drugače verujočih so-
sedov (Luria 2005, xiv–xix; Kaplan 2007, 98; Dixon 2009, 9–10; Te Brake
2009, 76–78; Greengrass 2009, 284).
251
t. i. simultane cerkve (lat. simultaneum), celo duhovnike, še najpogoste-
je pokopališča. Zlasti pripadnost mestni ali siceršnji eliti je premagova-
la konfesionalne razlike, pa tudi sicer so si ljudje delili skupno kulturo,
ki je bila očitna v skupnem jeziku, običajih, političnih idejah, pogledih
na družbeno in družinsko življenje ter, nenazadnje, v skupni krščanski
dediščini (Luria 2005, xxviii, 316; Kaplan 2007, 251, 260–261; Te Brake
2009, 74; Luebke 2011, 56, 60; Povolo 2015, 101).
Mestne in siceršnje lokalne elite oziroma oblasti so se konfesionalni
pluralnosti, ki so jo navsezadnje odražale, marsikje prilagodile z osre-
dotočanjem na enotnost skupnosti, njeno avtonomijo ter upravljanje s
svetimi kraji (cerkve, pokopališča). Tradicionalne zahteve po slogi, redu
in miru v skupnosti, povzete v konceptih miru in sloge (lat. pax et con-
cordia) ter »dobrega sosedstva«, so si prizadevale preseči tudi konfesi-
onalne konflikte, s čimer so npr. magistrati ohranjali tudi svojo oblast
in čast. Lokalne oblasti so se namreč dobro zavedale tveganj, ki so jih
spori pomenili ne le za enotnost in družbeno ravnotežje (moči) v skup-
nosti, temveč tudi za njeno avtonomijo, denimo mesta in njegovih elit.
Tovrstna politična drža je verske razlike v skupnosti dodatno zabriso-
vala, a nikoli niso postale nevidne (Abray 1996, 96–99; Scribner 1996, 32;
Luebke 2011, 54, 59; Greengrass 2009, 289).
Vendar je bil pragmatičen odnos skupnosti do konfesionalne plural-
nosti, ki ga je Willem Frijhoff (2009, 33) opredelil kot »ekumenizem
vsakdana«, pogosto nenehno podvržen zunanjim in notranjim konfesi-
onalizacijskim dejavnikom, ki so ga spodjedali tudi v času miru. Čeprav
le obstoj verskih razlik ni nujno narekoval nasilja, je pri konceptu »strp-
nosti praktične racionalnosti«, ki ga je podal Bob Scribner, potrebna
previdnost, kot je izpostavil že sam (1996, 38). Kajti čeprav se naj nava-
dni ljudje verskim razlikam ne bi kaj prida posvečali, če bi jih država in
Cerkev le pustili pri miru, so različni družbeni antagonizmi tudi brez
zunanjega vmešavanja lahko prešli v nasilje. Nasploh pa bi bile državne
konfesionalne politike neprimerno manj uspešne brez sodelovanja lo-
kalnih skupnosti pri zatiranju in pregonu svojih drugače verujočih so-
sedov (Luria 2005, xiv–xix; Kaplan 2007, 98; Dixon 2009, 9–10; Te Brake
2009, 76–78; Greengrass 2009, 284).
251
