Page 45 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 45
žiga oman
tale dominantna veroizpoved. Pri tem ni šlo za licemerstvo, temveč za
posledico prepričanja, da nihče nima pravice do verovanja v nasprot-
ju z uveljavljeno Cerkvijo; vselej je lahko obstajalo le eno instituciona-
lizirano utelešenje božje resnice. Zato je bila uzakonjena strpnost zgolj
nejevoljno priznanje položaja, ko nobeni strani ni uspelo prevladati.
Toleranca je bila začasna rešitev, ki naj čim prej pripelje do verske eno-
tnosti, da bo, v Trubarjevem (1581–82, 413) prevodu, znova ena ouzhia
shtala inu en Paſtyr (Jn 10,16). Primeri uzakonjene strpnosti v zgodnjem
novem veku niso izšli iz državne konfesionalne ravnodušnosti ali nev-
tralnosti, prav tako veroizpovedim niso jamčili enakih pravic. Šlo je za
dovoljenje obstoja nečemu, s čimer se oblasti niso strinjale, za »veliko-
dušne« koncesije pristašem »krive vere«, ki jo je država sočasno omeje-
vala, za poseben privilegij, ki ga je bilo mogoče preklicati brez opozori-
la (Walsham 2006, 1–5).
Do uveljavitve razsvetljenskih konceptov verske svobode, ki so jih v
17. stoletju podali Baruch Spinoza, Pierre Bayle in John Locke5, je mora-
lo preteči več kot stoletje, preden so postali kaj več kot le obrobna hipo-
teza. Misleci 16. (npr. Sébastien Castellio, Andrzej Frycz Modrzewski,
sprva tudi Luther) in 17. stoletja (npr. Jakob Arminij, Hugo Grotius) so
se zavzemali zlasti za svobodo vesti in le za omejeno svobodo veroiz-
povedi, sicer pa so strpnost večidel zagovarjali s tem, da naj bi bilo ka-
znovanje verskih zmot pridržano Bogu, ne tuzemskim oblastem. Med
navadnimi ljudmi pa je strpnost veljala predvsem za drugače verujoče
člane in članice skupnosti, ne za njihovo veroizpoved, vsaj dokler he-
terodoksija v skupnost ni vnašala družbenega razdora (Grell 1996, 1–8;
Scribner 1996, 47; Kaplan 2007, 18, 261–264, 334–335, 352–353; Dixon 2009,
7–8; Greengrass 2018, 487).
Izpogajana oziroma uzakonjena strpnost (npr. kuntáhorski mir, bru-
ški libel, utrechtska zveza, nantski edikt, vestfalski mir) je bila posledica
ostrih konfesionalnih sporov, ki so se izšli v pat položaj, zato je zahte-
vala precej potrpljenja in vzajemnega popuščanja. Prav tako pravilo-
ma ni zajela ne vseh veroizpovedi ne družbenih slojev (npr. Guggisberg
1996; Müller 1996; Pánek 1996). Hkrati je uzakonjena strpnost konfesi-
5 O mejah njegovega pojmovanja verske strpnosti gl. npr. Oberman 1996, 14–17.
253
tale dominantna veroizpoved. Pri tem ni šlo za licemerstvo, temveč za
posledico prepričanja, da nihče nima pravice do verovanja v nasprot-
ju z uveljavljeno Cerkvijo; vselej je lahko obstajalo le eno instituciona-
lizirano utelešenje božje resnice. Zato je bila uzakonjena strpnost zgolj
nejevoljno priznanje položaja, ko nobeni strani ni uspelo prevladati.
Toleranca je bila začasna rešitev, ki naj čim prej pripelje do verske eno-
tnosti, da bo, v Trubarjevem (1581–82, 413) prevodu, znova ena ouzhia
shtala inu en Paſtyr (Jn 10,16). Primeri uzakonjene strpnosti v zgodnjem
novem veku niso izšli iz državne konfesionalne ravnodušnosti ali nev-
tralnosti, prav tako veroizpovedim niso jamčili enakih pravic. Šlo je za
dovoljenje obstoja nečemu, s čimer se oblasti niso strinjale, za »veliko-
dušne« koncesije pristašem »krive vere«, ki jo je država sočasno omeje-
vala, za poseben privilegij, ki ga je bilo mogoče preklicati brez opozori-
la (Walsham 2006, 1–5).
Do uveljavitve razsvetljenskih konceptov verske svobode, ki so jih v
17. stoletju podali Baruch Spinoza, Pierre Bayle in John Locke5, je mora-
lo preteči več kot stoletje, preden so postali kaj več kot le obrobna hipo-
teza. Misleci 16. (npr. Sébastien Castellio, Andrzej Frycz Modrzewski,
sprva tudi Luther) in 17. stoletja (npr. Jakob Arminij, Hugo Grotius) so
se zavzemali zlasti za svobodo vesti in le za omejeno svobodo veroiz-
povedi, sicer pa so strpnost večidel zagovarjali s tem, da naj bi bilo ka-
znovanje verskih zmot pridržano Bogu, ne tuzemskim oblastem. Med
navadnimi ljudmi pa je strpnost veljala predvsem za drugače verujoče
člane in članice skupnosti, ne za njihovo veroizpoved, vsaj dokler he-
terodoksija v skupnost ni vnašala družbenega razdora (Grell 1996, 1–8;
Scribner 1996, 47; Kaplan 2007, 18, 261–264, 334–335, 352–353; Dixon 2009,
7–8; Greengrass 2018, 487).
Izpogajana oziroma uzakonjena strpnost (npr. kuntáhorski mir, bru-
ški libel, utrechtska zveza, nantski edikt, vestfalski mir) je bila posledica
ostrih konfesionalnih sporov, ki so se izšli v pat položaj, zato je zahte-
vala precej potrpljenja in vzajemnega popuščanja. Prav tako pravilo-
ma ni zajela ne vseh veroizpovedi ne družbenih slojev (npr. Guggisberg
1996; Müller 1996; Pánek 1996). Hkrati je uzakonjena strpnost konfesi-
5 O mejah njegovega pojmovanja verske strpnosti gl. npr. Oberman 1996, 14–17.
253
