Page 46 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 46
razprave, študije, papers
onalne ločnice priznavala in vzdrževala ter jih posledično utrjevala in
zaostrovala. Izpogajane ločnice so prinesle razdelitev verskih in dru-
gih javnih prostorov, od vzpostavitve simultanih cerkva do izgona »he-
retičnih templjev« iz mest, ločitev pokopališč, delitev cehov in mestnih
svetov po konfesionalnih kvotah, neovirane odhode6 »krivovercev« k
bogoslužju izven skupnosti ipd. Ostrejše ločnice so lažje vodile v spore
in sovraštvo že zato, ker so bile veroizpovedi praviloma neenakoprav-
ne, če ne drugače, vsaj po številu verujočih. Izpogajano sobivanje zato
ni nujno pomenilo neobstoja konfesionalnih sporov in, kot izpostavlja
Benjamin Kaplan, celo določenih oblik nasilja, kot sta občasno zasme-
hovanje in vandalizem, vendar so lahko takšni, skorajda ritualni ventili
za resne frustracije, ki so lahko izšle iz sobivanja s »heretiki«, vzdrževali
družbeno ravnotežje in verski mir v skupnosti (Kaplan 2007, 204–217).
Čeprav je bila lahko ključna vzdrževalka verskega miru tudi država, je
bilo tako izpogajano kot siceršnje sobivanje v osnovi vselej odvisno od
lokalnih skupnosti, pri čemer so bili ključnega pomena dobrososedski
odnosi ter želja po sožitju. Enako je veljalo, ko oziroma kjer je prišlo do
popolne prevlade ene veroizpovedi, saj je pregon drugače verujočih loč-
nice zaostril do skrajnosti, konfesionalno pripadnost pa si je prizadeval
vzpostaviti kot nadrejeno vsem ostalim identitetam in družbenim ve-
zem (Luria 2005, xix, xxviii–xxx).
A tudi v času okrepljenih konfesionalnih konfliktov, denimo med tri-
desetletno vojno, so lokalne oblasti lahko stremele zgolj k prevladi nad
svojimi drugače verujočimi sosedi, ne nujno k njihovi spreobrnitvi, iz-
gonu ali uničenju (Medick 2019, 62–70). Vendar so v Svetem rimskem
cesarstvu konfesionalizacijske procese in ločnice okrepili zlasti ta kon-
flikt in njegove posledice. Vestfalski mir konfesionalnih sporov namreč
ni razrešil, lahko jih je le reguliral in zadrževal, saj so med zapuščino
vojne sodile tudi hude zamere zaradi medvojnega nasilja. Nasploh so v
številnih zahodno- in srednjeevropskih družbah spori zaradi veroizpo-
6 Kaplan 2007, 162–165. Kaplanovo branje takih odhodov kot specifičnega instituta
Auslauf se zdi pretirano. Na Dravskem polju, denimo, se izraz (v glagolski obliki)
pojavi le v deželnoknežjih ukazih zoper odhode meščanov k protestantskemu bo-
goslužju na Betnavi (npr. Oman 2012, GZM 37/3, 17; 2013, GZM 38/17, 42).
254
onalne ločnice priznavala in vzdrževala ter jih posledično utrjevala in
zaostrovala. Izpogajane ločnice so prinesle razdelitev verskih in dru-
gih javnih prostorov, od vzpostavitve simultanih cerkva do izgona »he-
retičnih templjev« iz mest, ločitev pokopališč, delitev cehov in mestnih
svetov po konfesionalnih kvotah, neovirane odhode6 »krivovercev« k
bogoslužju izven skupnosti ipd. Ostrejše ločnice so lažje vodile v spore
in sovraštvo že zato, ker so bile veroizpovedi praviloma neenakoprav-
ne, če ne drugače, vsaj po številu verujočih. Izpogajano sobivanje zato
ni nujno pomenilo neobstoja konfesionalnih sporov in, kot izpostavlja
Benjamin Kaplan, celo določenih oblik nasilja, kot sta občasno zasme-
hovanje in vandalizem, vendar so lahko takšni, skorajda ritualni ventili
za resne frustracije, ki so lahko izšle iz sobivanja s »heretiki«, vzdrževali
družbeno ravnotežje in verski mir v skupnosti (Kaplan 2007, 204–217).
Čeprav je bila lahko ključna vzdrževalka verskega miru tudi država, je
bilo tako izpogajano kot siceršnje sobivanje v osnovi vselej odvisno od
lokalnih skupnosti, pri čemer so bili ključnega pomena dobrososedski
odnosi ter želja po sožitju. Enako je veljalo, ko oziroma kjer je prišlo do
popolne prevlade ene veroizpovedi, saj je pregon drugače verujočih loč-
nice zaostril do skrajnosti, konfesionalno pripadnost pa si je prizadeval
vzpostaviti kot nadrejeno vsem ostalim identitetam in družbenim ve-
zem (Luria 2005, xix, xxviii–xxx).
A tudi v času okrepljenih konfesionalnih konfliktov, denimo med tri-
desetletno vojno, so lokalne oblasti lahko stremele zgolj k prevladi nad
svojimi drugače verujočimi sosedi, ne nujno k njihovi spreobrnitvi, iz-
gonu ali uničenju (Medick 2019, 62–70). Vendar so v Svetem rimskem
cesarstvu konfesionalizacijske procese in ločnice okrepili zlasti ta kon-
flikt in njegove posledice. Vestfalski mir konfesionalnih sporov namreč
ni razrešil, lahko jih je le reguliral in zadrževal, saj so med zapuščino
vojne sodile tudi hude zamere zaradi medvojnega nasilja. Nasploh so v
številnih zahodno- in srednjeevropskih družbah spori zaradi veroizpo-
6 Kaplan 2007, 162–165. Kaplanovo branje takih odhodov kot specifičnega instituta
Auslauf se zdi pretirano. Na Dravskem polju, denimo, se izraz (v glagolski obliki)
pojavi le v deželnoknežjih ukazih zoper odhode meščanov k protestantskemu bo-
goslužju na Betnavi (npr. Oman 2012, GZM 37/3, 17; 2013, GZM 38/17, 42).
254
