Page 44 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 44
razprave, študije, papers
Konfesionalno nasilje so v mirnodobnih konfesionalno mešanih sku-
pnostih najpogosteje sprožile procesije ob verskih praznikih, zlasti v ve-
likem tednu in na praznik sv. rešnjega telesa, pogrebni sprevodi in po-
dobno, »preveč javno« izražanje manjšinske veroizpovedi, ki je »kršilo«
sakralno enotnost corporis Christianum (Kaplan 2007, 78–86, 93–99),
čeprav oziroma zlasti zato, ker je bila sloga med »sovragi v Kristusu« le
navidezna.
Zgolj poznavanje druge vere oziroma sobivanje z drugače verujo-
čimi nobeni skupnosti ne jamči miru in enotnosti; dovolj je spomni-
ti na severnoirski in bližnjevzhodne konflikte ali na vojno v Bosni in
Hercegovini. Podobno tudi v zgodnjem novem veku niso vsem, mor-
da na prvi pogled konfesionalnim, spopadom botrovale verske razprti-
je oziroma jih ni mogoče ločiti od siceršnjih družbenih antagonizmov.
Nasploh pa jih je v nasilje vselej prevesila šele njihova instrumentalizaci-
ja (Carroll 2019, 181). Zato so spore v zgodnjem novem veku krepile tudi
sčasoma vse ostrejše ločnice med veroizpovedmi, ki so jih zahtevale ter
(z nasiljem) vzpostavljale države in Cerkve pa tudi lokalne oblasti, s či-
mer so posegale v tradicionalne mehanizme urejanja političnih, eko-
nomskih in drugih odnosov v skupnostih. Posledično je proces konfe-
sionalizacije tesno povezan tudi s procesom družbenega discipliniranja
(Luria 2005, xiii, xxix; Štuhec 2009, 42).
Čeprav dejstvo, da so se države in Cerkve za uveljavitev konfesio-
nalne uniformnosti morale posluževati nasilja, jasno kaže na trpežnost
»vsakdanje« strpnosti (Luebke 2011, 67), so medkonfesionalni odnosi
ves zgodnji novi vek nihali med toleranco in preganjanjem, ki tedaj nis-
ta bila pojmovana kot nezdružljiva. V svetu ene resnice je bilo uničenje
herezije od Boga zapovedana dolžnost posvetnih in cerkvenih oblasti,
heterodoksija pa izenačena z uporništvom (Grell 1996, 2). Preganjanje in
kaznovanje krivoverstva, ki je pogubljalo duše verujočih, sta bila dejanje
»ljubečega sovraštva«: ljubezni (lat. caritas) do grešnika in sovraštva do
greha, ki je odvračalo božje maščevanje od skupnosti, ki bi trpela »he-
retike«. V tem kontekstu je strpnost kot prenašanje nevzdržnega veljala
za pot v brezvladje in kaos. Toleranco so zagovarjale predvsem prega-
njane in marginalizirane verske skupnosti, a le dokler same niso pos-
252
Konfesionalno nasilje so v mirnodobnih konfesionalno mešanih sku-
pnostih najpogosteje sprožile procesije ob verskih praznikih, zlasti v ve-
likem tednu in na praznik sv. rešnjega telesa, pogrebni sprevodi in po-
dobno, »preveč javno« izražanje manjšinske veroizpovedi, ki je »kršilo«
sakralno enotnost corporis Christianum (Kaplan 2007, 78–86, 93–99),
čeprav oziroma zlasti zato, ker je bila sloga med »sovragi v Kristusu« le
navidezna.
Zgolj poznavanje druge vere oziroma sobivanje z drugače verujo-
čimi nobeni skupnosti ne jamči miru in enotnosti; dovolj je spomni-
ti na severnoirski in bližnjevzhodne konflikte ali na vojno v Bosni in
Hercegovini. Podobno tudi v zgodnjem novem veku niso vsem, mor-
da na prvi pogled konfesionalnim, spopadom botrovale verske razprti-
je oziroma jih ni mogoče ločiti od siceršnjih družbenih antagonizmov.
Nasploh pa jih je v nasilje vselej prevesila šele njihova instrumentalizaci-
ja (Carroll 2019, 181). Zato so spore v zgodnjem novem veku krepile tudi
sčasoma vse ostrejše ločnice med veroizpovedmi, ki so jih zahtevale ter
(z nasiljem) vzpostavljale države in Cerkve pa tudi lokalne oblasti, s či-
mer so posegale v tradicionalne mehanizme urejanja političnih, eko-
nomskih in drugih odnosov v skupnostih. Posledično je proces konfe-
sionalizacije tesno povezan tudi s procesom družbenega discipliniranja
(Luria 2005, xiii, xxix; Štuhec 2009, 42).
Čeprav dejstvo, da so se države in Cerkve za uveljavitev konfesio-
nalne uniformnosti morale posluževati nasilja, jasno kaže na trpežnost
»vsakdanje« strpnosti (Luebke 2011, 67), so medkonfesionalni odnosi
ves zgodnji novi vek nihali med toleranco in preganjanjem, ki tedaj nis-
ta bila pojmovana kot nezdružljiva. V svetu ene resnice je bilo uničenje
herezije od Boga zapovedana dolžnost posvetnih in cerkvenih oblasti,
heterodoksija pa izenačena z uporništvom (Grell 1996, 2). Preganjanje in
kaznovanje krivoverstva, ki je pogubljalo duše verujočih, sta bila dejanje
»ljubečega sovraštva«: ljubezni (lat. caritas) do grešnika in sovraštva do
greha, ki je odvračalo božje maščevanje od skupnosti, ki bi trpela »he-
retike«. V tem kontekstu je strpnost kot prenašanje nevzdržnega veljala
za pot v brezvladje in kaos. Toleranco so zagovarjale predvsem prega-
njane in marginalizirane verske skupnosti, a le dokler same niso pos-
252
