Page 42 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 42
razprave, študije, papers
odvisne od lokalnih dejavnikov, a je bilo mirno medkonfesionalno so-
bivanje vsaj tako pogosto kot spori in nasilje.
Mirno sobivanje je, med drugim, temeljilo na precej amorfni konfe-
sionalni pripadnosti večine prebivalstva. Šlo je tudi za posledico zmede,
ki jo je od začetkov reformacije povzročalo prilagajanje konfesionalnim
spremembam oziroma soočanje z njimi. Pobožnosti širših slojev prebi-
valstva (t. i. ljudska pobožnost) seveda tudi v zgodnjem novem veku ni
bilo mogoče vedno spraviti v stroge konfesionalne okvire. Ostrejše ločni-
ce so bile med navadnimi ljudmi, od katerih so se mnogi akonfesionalno
opredeljevali le kot kristjani (Frijhoff 2009, 42), praviloma vzpostavljene
postopoma. Izkristalizirali so jih zlasti konflikti, ki so spremljali insti-
tucionalizacijo novih veroizpovedi oziroma konfesionalizacijo družbe v
16. in 17. stoletju (Walsham 2006, 20; Kaplan 2007, 133–134, 150).
Zgodovinopisje s konceptom konfesionalizacije4 opredeljuje priza-
devanja državnih, cerkvenih in, neredko v odločilni meri (Harrington
2017), lokalnih oblasti za ponotranjenje nauka med verujočimi oziroma
za njihovo indoktrinacijo ter vzpostavljanje ostrih ločnic in »svete uni-
formnosti« znotraj določene veroizpovedi z namenom obnove sakral-
ne enotnosti, ki naj bi krščanske skupnosti prevevala pred prelomom.
Proces ni zaostroval le konfesionalnih sporov, temveč je lahko krepil
tudi druga nasprotja v skupnostih oziroma v družbi, čeprav je najširše
množice zajel pozno (Dixon 1996, 125; Pörtner 2001, 6–8; Kaplan 2007,
46–50).
Dokler ta proces ni dobil zaleta, je bila konfesionalna pripadnost ve-
čine prebivalstva pretežno podrejena siceršnjim družbenim odnosom:
družinskim zavezništvom, sosedskim vezem, stanovski solidarnosti, go-
spodarskemu sodelovanju. Ne glede na različno veroizpoved so se ljudje
med seboj pogosto poročali, si bili za botre otrokom ter se vsaj kot so-
sedje udeleževali krstov, porok in pogrebov. Posledično s heterodoksni-
mi obredi niso bili le v stiku, neredko so do določene mere pri njih tudi
sodelovali. Ponekod so si konfesionalno razdeljene skupnosti delile iste,
er sicer precej raznolika, kar je reformacija še okrepila in se je v praksi odražalo še
lep čas po zaključku koncila (Kaplan 2007, 2–4, 42–43).
4 Za slovenski prostor gl. npr. Blažević 2010.
250
odvisne od lokalnih dejavnikov, a je bilo mirno medkonfesionalno so-
bivanje vsaj tako pogosto kot spori in nasilje.
Mirno sobivanje je, med drugim, temeljilo na precej amorfni konfe-
sionalni pripadnosti večine prebivalstva. Šlo je tudi za posledico zmede,
ki jo je od začetkov reformacije povzročalo prilagajanje konfesionalnim
spremembam oziroma soočanje z njimi. Pobožnosti širših slojev prebi-
valstva (t. i. ljudska pobožnost) seveda tudi v zgodnjem novem veku ni
bilo mogoče vedno spraviti v stroge konfesionalne okvire. Ostrejše ločni-
ce so bile med navadnimi ljudmi, od katerih so se mnogi akonfesionalno
opredeljevali le kot kristjani (Frijhoff 2009, 42), praviloma vzpostavljene
postopoma. Izkristalizirali so jih zlasti konflikti, ki so spremljali insti-
tucionalizacijo novih veroizpovedi oziroma konfesionalizacijo družbe v
16. in 17. stoletju (Walsham 2006, 20; Kaplan 2007, 133–134, 150).
Zgodovinopisje s konceptom konfesionalizacije4 opredeljuje priza-
devanja državnih, cerkvenih in, neredko v odločilni meri (Harrington
2017), lokalnih oblasti za ponotranjenje nauka med verujočimi oziroma
za njihovo indoktrinacijo ter vzpostavljanje ostrih ločnic in »svete uni-
formnosti« znotraj določene veroizpovedi z namenom obnove sakral-
ne enotnosti, ki naj bi krščanske skupnosti prevevala pred prelomom.
Proces ni zaostroval le konfesionalnih sporov, temveč je lahko krepil
tudi druga nasprotja v skupnostih oziroma v družbi, čeprav je najširše
množice zajel pozno (Dixon 1996, 125; Pörtner 2001, 6–8; Kaplan 2007,
46–50).
Dokler ta proces ni dobil zaleta, je bila konfesionalna pripadnost ve-
čine prebivalstva pretežno podrejena siceršnjim družbenim odnosom:
družinskim zavezništvom, sosedskim vezem, stanovski solidarnosti, go-
spodarskemu sodelovanju. Ne glede na različno veroizpoved so se ljudje
med seboj pogosto poročali, si bili za botre otrokom ter se vsaj kot so-
sedje udeleževali krstov, porok in pogrebov. Posledično s heterodoksni-
mi obredi niso bili le v stiku, neredko so do določene mere pri njih tudi
sodelovali. Ponekod so si konfesionalno razdeljene skupnosti delile iste,
er sicer precej raznolika, kar je reformacija še okrepila in se je v praksi odražalo še
lep čas po zaključku koncila (Kaplan 2007, 2–4, 42–43).
4 Za slovenski prostor gl. npr. Blažević 2010.
250
