Page 47 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 47
žiga oman
vedi tleli in neredko izbruhnili še v drugi polovici 18. stoletja, ko so dr-
žavne politike že začele postajati akonfesionalne (Kaplan 2007, 333–358).
Vse dotlej pa so kljub državnemu pregonu marsikje v Evropi na lo-
kalni ravni preživele tudi konfesionalno nekonformne manjšine in z
njimi medkonfesionalno sobivanje. Wayne Te Brake izpostavlja sedem
soodvisnih mehanizmov preživetja, ki so omogočali obstoj drugače ve-
rujočih (v) skupnosti: tajnost, pretvarjanje, kazuistika, zasebno izobra-
ževanje, indiferenca, spregled in strpnost. Tajnost v tesno prepletenih
predmodernih skupnostih nikoli ni bila absolutna, temveč je bila ved-
no odvisna od zatiskanja oči konfesionalno konformnega prebivalstva
pred realnostjo obstoja drugače verujočih ter od strpnosti ali vsaj brez-
brižnosti do njih. Šlo je za pretvarjanje obeh strani, s čimer sta navzlic
konfesionalnemu razdoru vzdrževali enotnost skupnosti. Enostransko
pretvarjanje »krivovercev«, da to niso, je lahko bilo uspešno predvsem
pred »zunanjimi« oziroma osrednjimi oblastmi. Odvisno je bilo tudi od
tega, s kakšnimi prekrški zoper lastno veroizpoved in moralo so lahko
kriptoprotestanti ali kriptokatoličani živeli, koliko zunanjega prilaga-
janja normam uradne veroizpovedi so bili zmožni racionalizirati (npr.
spoved, poroko ali krst v »heretični« cerkvi). Da pretvarjanje in pragma-
tizem ne bi prešla v ponotranjenje »krive vere«, je bilo treba skrbeti tudi
za verski pouk odraslih, kar so v praviloma majhnih heterodoksnih sku-
pnostih, katerih osnovna enota je bila družina (Pörtner 2009, 185), počele
zlasti ženske. Ključnega pomena za uspešno pretvarjanje pred osrednji-
mi oblastmi je bila ravnodušnost konfesionalno konformnega prebival-
stva do drugače verujočih v skupnosti, čeprav je bilo odkrito zavračanje
sodelovanja z državo in uradno Cerkvijo nevarno. Zlasti spregledovanje
obstoja »heretikov« s strani lokalnih oblasti, ki je temeljilo na družin-
skih, prijateljskih ali sosedskih vezeh, je hromilo uradni pregon, četudi
zgolj z ignoriranjem ukazov zanj. Prav na naštetih povezavah, vključno z
gospodarskimi, ki so jamčile uspešnost in preživetje celotne skupnosti,7
je večidel temeljila verska strpnost v zgodnjem novem veku; na ad hoc
rešitvah, ki praviloma niso bile formalizirane (Te Brake 2009, 68–73).
7 Sploh na odročnih in redko poseljenih hribovitih območjih (Te Brake 2009, 58,
61), med drugim na Koroškem in Zgornjem Štajerskem (Pörtner 2009, 178).
255
vedi tleli in neredko izbruhnili še v drugi polovici 18. stoletja, ko so dr-
žavne politike že začele postajati akonfesionalne (Kaplan 2007, 333–358).
Vse dotlej pa so kljub državnemu pregonu marsikje v Evropi na lo-
kalni ravni preživele tudi konfesionalno nekonformne manjšine in z
njimi medkonfesionalno sobivanje. Wayne Te Brake izpostavlja sedem
soodvisnih mehanizmov preživetja, ki so omogočali obstoj drugače ve-
rujočih (v) skupnosti: tajnost, pretvarjanje, kazuistika, zasebno izobra-
ževanje, indiferenca, spregled in strpnost. Tajnost v tesno prepletenih
predmodernih skupnostih nikoli ni bila absolutna, temveč je bila ved-
no odvisna od zatiskanja oči konfesionalno konformnega prebivalstva
pred realnostjo obstoja drugače verujočih ter od strpnosti ali vsaj brez-
brižnosti do njih. Šlo je za pretvarjanje obeh strani, s čimer sta navzlic
konfesionalnemu razdoru vzdrževali enotnost skupnosti. Enostransko
pretvarjanje »krivovercev«, da to niso, je lahko bilo uspešno predvsem
pred »zunanjimi« oziroma osrednjimi oblastmi. Odvisno je bilo tudi od
tega, s kakšnimi prekrški zoper lastno veroizpoved in moralo so lahko
kriptoprotestanti ali kriptokatoličani živeli, koliko zunanjega prilaga-
janja normam uradne veroizpovedi so bili zmožni racionalizirati (npr.
spoved, poroko ali krst v »heretični« cerkvi). Da pretvarjanje in pragma-
tizem ne bi prešla v ponotranjenje »krive vere«, je bilo treba skrbeti tudi
za verski pouk odraslih, kar so v praviloma majhnih heterodoksnih sku-
pnostih, katerih osnovna enota je bila družina (Pörtner 2009, 185), počele
zlasti ženske. Ključnega pomena za uspešno pretvarjanje pred osrednji-
mi oblastmi je bila ravnodušnost konfesionalno konformnega prebival-
stva do drugače verujočih v skupnosti, čeprav je bilo odkrito zavračanje
sodelovanja z državo in uradno Cerkvijo nevarno. Zlasti spregledovanje
obstoja »heretikov« s strani lokalnih oblasti, ki je temeljilo na družin-
skih, prijateljskih ali sosedskih vezeh, je hromilo uradni pregon, četudi
zgolj z ignoriranjem ukazov zanj. Prav na naštetih povezavah, vključno z
gospodarskimi, ki so jamčile uspešnost in preživetje celotne skupnosti,7
je večidel temeljila verska strpnost v zgodnjem novem veku; na ad hoc
rešitvah, ki praviloma niso bile formalizirane (Te Brake 2009, 68–73).
7 Sploh na odročnih in redko poseljenih hribovitih območjih (Te Brake 2009, 58,
61), med drugim na Koroškem in Zgornjem Štajerskem (Pörtner 2009, 178).
255
