Page 95 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 95
vincenc rajšp
(Freystadt), Jelenia Góra (Hirschenberg) – danes katoliška, Kamienna
Góra (Landeshut), Militz (Militsch) in Cieszyn (Teschen). Že obstoje-
čim »cerkvam miru« (nem. Friedenskirchen) Głgów, (Glogau), Jawor
(Jauer) in Świdnica (Schweidnitz) pa je bilo dovoljeno dograditi zvoni-
ke (»Schlesische Friedenskirchen« s. d.).
Na slovenskem govornem področju so protestanti obstali kot kripto-
protestanti v koroški vasi Zagoriče (Schwarz 2010, 137–60), v mestu Trst
so se sredi 18. stoletja pričeli zbirati in organizirati nemški protestant-
ski trgovci, od začetkov v 16. stoletju pa so obstali tudi v Prekmurju, kl-
jub temu da so bile protestantske župnije ukinjene leta 1718, ko so se bili
mnogi prekmurski protestantje zaradi menjave zemljiških gospodov pri-
siljeni izseliti, med njimi 14 slovenskih evangeličanskih družin v arti-
kularni kraj Šurd. Tistim, ki so ostali pod protestantskimi zemljiškimi
gospodi, je bilo doma prepovedano bogoslužje, obiskovali so ga lahko v
artikularnih krajih Šurd, Nemes Csó in Nemes Dömölk (Kuzmič 2006,
76). Med njimi sta delovala pomembna duhovna delavca Štefan Küzmič
(Šlebinger 2013), ki je tam prevedel Sveto pismo Nove zaveze v prekmur-
ščino, in Mihael Bakoš (Krajnc-Vrečko 2013).
V času cesarja Karla VI. (1685–1740) in vladarice Marije Terezije (1717,
vladala 1740–1780), ko je bil nadškof in deželni knez Leopold Anton
Eleutherius Firmiann (1679, nadškof 1727–1744), je prišlo do izgona pri-
bližno 20.000 protestantov iz kneževine Salzburg, večina se je umakni-
la v Prusijo; Marija Terezija pa je izgnala še približno 7.000 protestan-
tov iz Gornje Avstrije, Koroške in zahodne Štajerske na Sedmograško.
To je bilo sicer v skladu z augsburškim verskim mirom iz leta 1555, ki
je dovoljeval izselitev prebivalcem drugačne vere, kot jo je zastopal vla-
dar (lat. cuius regio eius religio), ta določba pa je bila sprejeta tudi v ves-
tfalske mirovne pogodbe leta 1648 (»Westfälischer Friede« s. d.), a se je
v habsburških deželah odnos do protestantov spremenil že v času vla-
danja Marije Terezije, ko je cesar Jožef II. (cesar 1765–1780), še za vla-
danja Marije Terezije leta 1777, preprečil izgon protestantov iz Moravske
(»Transmigration (Österreich)« s. d.), predvsem pa je odločilno posegel
na to področje s Tolerančnim patentom leta 1781. Temu so, nedvomno,
poleg gospodarskih – merkantilističnih – nazorov botrovale tudi zunan-
303
(Freystadt), Jelenia Góra (Hirschenberg) – danes katoliška, Kamienna
Góra (Landeshut), Militz (Militsch) in Cieszyn (Teschen). Že obstoje-
čim »cerkvam miru« (nem. Friedenskirchen) Głgów, (Glogau), Jawor
(Jauer) in Świdnica (Schweidnitz) pa je bilo dovoljeno dograditi zvoni-
ke (»Schlesische Friedenskirchen« s. d.).
Na slovenskem govornem področju so protestanti obstali kot kripto-
protestanti v koroški vasi Zagoriče (Schwarz 2010, 137–60), v mestu Trst
so se sredi 18. stoletja pričeli zbirati in organizirati nemški protestant-
ski trgovci, od začetkov v 16. stoletju pa so obstali tudi v Prekmurju, kl-
jub temu da so bile protestantske župnije ukinjene leta 1718, ko so se bili
mnogi prekmurski protestantje zaradi menjave zemljiških gospodov pri-
siljeni izseliti, med njimi 14 slovenskih evangeličanskih družin v arti-
kularni kraj Šurd. Tistim, ki so ostali pod protestantskimi zemljiškimi
gospodi, je bilo doma prepovedano bogoslužje, obiskovali so ga lahko v
artikularnih krajih Šurd, Nemes Csó in Nemes Dömölk (Kuzmič 2006,
76). Med njimi sta delovala pomembna duhovna delavca Štefan Küzmič
(Šlebinger 2013), ki je tam prevedel Sveto pismo Nove zaveze v prekmur-
ščino, in Mihael Bakoš (Krajnc-Vrečko 2013).
V času cesarja Karla VI. (1685–1740) in vladarice Marije Terezije (1717,
vladala 1740–1780), ko je bil nadškof in deželni knez Leopold Anton
Eleutherius Firmiann (1679, nadškof 1727–1744), je prišlo do izgona pri-
bližno 20.000 protestantov iz kneževine Salzburg, večina se je umakni-
la v Prusijo; Marija Terezija pa je izgnala še približno 7.000 protestan-
tov iz Gornje Avstrije, Koroške in zahodne Štajerske na Sedmograško.
To je bilo sicer v skladu z augsburškim verskim mirom iz leta 1555, ki
je dovoljeval izselitev prebivalcem drugačne vere, kot jo je zastopal vla-
dar (lat. cuius regio eius religio), ta določba pa je bila sprejeta tudi v ves-
tfalske mirovne pogodbe leta 1648 (»Westfälischer Friede« s. d.), a se je
v habsburških deželah odnos do protestantov spremenil že v času vla-
danja Marije Terezije, ko je cesar Jožef II. (cesar 1765–1780), še za vla-
danja Marije Terezije leta 1777, preprečil izgon protestantov iz Moravske
(»Transmigration (Österreich)« s. d.), predvsem pa je odločilno posegel
na to področje s Tolerančnim patentom leta 1781. Temu so, nedvomno,
poleg gospodarskih – merkantilističnih – nazorov botrovale tudi zunan-
303
