Page 100 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 100
razprave, študije, papers
(Občni državni zakonik in vladni list Avstrijanskega cesarstva 1849, VI).
Za to je bil nastavljen tudi od države plačani prevajalec Matija Cigale,
kar je na kulturnojezikovnem področju prineslo uvedbo enotnega jezi-
ka za slovensko govorno področje in uvedbo pisave gajice.
V tem času so bili so bili protestantje priznani kot enakopravna ver-
ska skupnost. Vendar uvedba enakopravnosti ni pomenila takojšnje
uresničitve, temveč le začetek poti, na kateri je bilo potrebno še veli-
ko postoriti. Predvsem je bilo treba tako za jezikovno uveljavitev kakor
tudi versko reševati probleme, ki so se šele pojavili ali prihajali v zavest.
Hkrati se je namreč odpiralo novo nacionalno vprašanje, ki je presega-
lo dotedanje zgolj jezikovno vprašanje kakor tudi zgolj versko, na samo
cerkev omejeno vprašanje, tako v prevladujoči Katoliški cerkvi kakor
tudi v manjšinskem protestantizmu, ki je v naslednjih desetletjih do
konca monarhije leta 1918 dominiralo in razdvajalo. Vidno so se zadeve
spremenile z uvedbo ustavnega življenja v šestdesetih letih in predvsem
z državno reformo, uvedbo dualizma leta 1867 in s preimenovanjem dr-
žave iz Avstrijskega cesarstva v Avstro-Ogrsko.
Prelomnica nekako sovpada s smrtjo škofa Antona Martina Slomška
leta 1862. Sicer je v okviru države prihajalo do sprememb že v zadn-
jem desetletju njegovega življenja, vendar ne neposredno pri Slovencih.
Nacionalno vprašanje se je pojavilo v ogrski polovici države, in sicer gle-
de organiziranosti protestantske cerkve, pri čemer je prišlo do nasprotij
med Madžari in Slovaki (Rajšp 2019, 164). Pri Slovencih se je jezikovno
vprašanje reševalo na »civilnem« področju, na cerkvenem pa le v okviru
Katoliške cerkve. V tem času sta se ob narodnem uveljavljanju kot po-
membni postavljali kulturno vprašanje in vprašanje literature.
Zavest o kulturnem pomenu literature je močno prevzela škofa
Antona Martina Slomška. S tega vidika je cenil tudi slovenske protes-
tantske pisce. Tako v spisu Slava rajnim rodoljubom in utemeljiteljem
našega slovstva (1862, 72):
Ozrimo se v bližnjo Krajno, ki je od nekdaj glava slovenščine bila, in
je zvonec nosila po svojih slavnih možeh za slovenščino gorečih, in srečali
bomo lepo število pridnih delavcev na slovenskem polji. Truber, Dalmatin,
Bohorič in tiste dobe verstniki so našo slovenščino obudili, ako so ravno
308
(Občni državni zakonik in vladni list Avstrijanskega cesarstva 1849, VI).
Za to je bil nastavljen tudi od države plačani prevajalec Matija Cigale,
kar je na kulturnojezikovnem področju prineslo uvedbo enotnega jezi-
ka za slovensko govorno področje in uvedbo pisave gajice.
V tem času so bili so bili protestantje priznani kot enakopravna ver-
ska skupnost. Vendar uvedba enakopravnosti ni pomenila takojšnje
uresničitve, temveč le začetek poti, na kateri je bilo potrebno še veli-
ko postoriti. Predvsem je bilo treba tako za jezikovno uveljavitev kakor
tudi versko reševati probleme, ki so se šele pojavili ali prihajali v zavest.
Hkrati se je namreč odpiralo novo nacionalno vprašanje, ki je presega-
lo dotedanje zgolj jezikovno vprašanje kakor tudi zgolj versko, na samo
cerkev omejeno vprašanje, tako v prevladujoči Katoliški cerkvi kakor
tudi v manjšinskem protestantizmu, ki je v naslednjih desetletjih do
konca monarhije leta 1918 dominiralo in razdvajalo. Vidno so se zadeve
spremenile z uvedbo ustavnega življenja v šestdesetih letih in predvsem
z državno reformo, uvedbo dualizma leta 1867 in s preimenovanjem dr-
žave iz Avstrijskega cesarstva v Avstro-Ogrsko.
Prelomnica nekako sovpada s smrtjo škofa Antona Martina Slomška
leta 1862. Sicer je v okviru države prihajalo do sprememb že v zadn-
jem desetletju njegovega življenja, vendar ne neposredno pri Slovencih.
Nacionalno vprašanje se je pojavilo v ogrski polovici države, in sicer gle-
de organiziranosti protestantske cerkve, pri čemer je prišlo do nasprotij
med Madžari in Slovaki (Rajšp 2019, 164). Pri Slovencih se je jezikovno
vprašanje reševalo na »civilnem« področju, na cerkvenem pa le v okviru
Katoliške cerkve. V tem času sta se ob narodnem uveljavljanju kot po-
membni postavljali kulturno vprašanje in vprašanje literature.
Zavest o kulturnem pomenu literature je močno prevzela škofa
Antona Martina Slomška. S tega vidika je cenil tudi slovenske protes-
tantske pisce. Tako v spisu Slava rajnim rodoljubom in utemeljiteljem
našega slovstva (1862, 72):
Ozrimo se v bližnjo Krajno, ki je od nekdaj glava slovenščine bila, in
je zvonec nosila po svojih slavnih možeh za slovenščino gorečih, in srečali
bomo lepo število pridnih delavcev na slovenskem polji. Truber, Dalmatin,
Bohorič in tiste dobe verstniki so našo slovenščino obudili, ako so ravno
308
