Page 115 - Vinkler, Jonatan. 2020. Izpod krivoverskega peresa: slovenska književnost 16. stoletja in njen evropski kontekst. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 115
trubar – »politik«? cerkovna ordninga (1564)
tj. pred trenutkom, ko je novi vrhovni deželni oblastnik potrjeval/potr-
dil dotedanje pravice stanov, ključnega pomena za »priposestvovanje« (uti
possidetis), torej tudi za legaliziranje novih verskih pravic de facto delujo-
če, vendar de iure nelegalne »cerkve slovenskega jezika«. Podobno so ob
primernih priložnostih počeli skorajda vsi deželni stanovi srednje Evrope,
najlepši primer pa so velike verske koncesije, ki si jih je topogledno izbori-
lo češko reformirano plemstvo, kajpak ob upoštevanju dejstva, da se Češko
kraljstvo po jihlavskih kompaktatih preoblikuje v stanovsko monarhijo. In
v slednji ni bil glavni potentat kralj, temveč tisti, ki so njegovo glavo ob-
račali v to ali ono smer. In to bili poglavitni člani deželnih parlamentov v
Pragi in Brnu.
Toda Trubar se je ujel v »časovno zanko«. Jesen 1564 ni bila več pri-
merna za izpeljavo njegovega manevra. Cesar Ferdinand I. je umrl 25. ju-
lija 1564. Za njim je postal nemški cesar njegov sin Maksimilijan II., toda
še pred smrtjo je Ferdinand I. avstrijske dežele razdelil med svoje sino-
ve. Maksimilijan je od očeta prejel Zgodnjo in Spodnjo Avstrijo, Češko in
Ogrsko, Ferdinand je dobil Tirolsko, deželnemu knezu, ki je vladal tudi
cerkvi »slovenskega jezika«, Karlu, pa je oče namenil Štajersko, Koroško,
Kranjsko, Goriško in Primorje s Pazinsko grofijo – torej Notranjo Avstrijo.
Toda novi deželni knez Karel je poklonitev kranjskih deželnih stanov, pri-
ložnost, ko je bilo mogoče »dati nogo med vrata«, kaj zahtevati in morda
celo pridobiti, absolviral že aprila 1564, Cerkovna ordninga pa je bila tak-
rat še v stavku in tiskarskih prešah. Trubar je bil torej z izidom zanj v vsa-
kem pogledu tudi eksistencialno prelomne knjige prepozen. Ob poklonit-
vi kranjski deželni stanovi niso imeli česa tehtnega položiti pred »njegovo
knežjo milost«, ki bi se nato odločila, ali bo dokument pripustila ali ne; po-
dobno, kot je storil Karlov znameniti soimenjak in sorodnik na prestolu
Reicha, ko je 1530. v Augsburgu pred Reichstagom dovolil brati Confessio
Augustana. In tako tudi de iure pripoznal »realno stanje« na Nemškem: da
tam duš ne nagovarja le Rimska cerkev.
Je pa mogoče na izid Cerkovne ordninge v resnici gledati kot na vrhu-
nec versko-političnega projekta, kjer sta oba partnerja – stanovi in Trubar
– dolgo hodila z roko v roki in se podpirala.
Izrazit dogodek, ki ilustrira zgornje, se je 6. in 20. decembra 1562 od-
vijal v škofijskem dvorcu v Ljubljani. Tam se je na drugo adventno nedel
jo zbrala majhna, toda izbrana družba. Poleg katoliških duhovnikov so se
v istem prostoru nagnetli še deželni oskrbnik Jošt Gallenberški, posamez
ni plemiči, kranjski deželani in člani ljubljanskega mestnega sveta, izmed
115
tj. pred trenutkom, ko je novi vrhovni deželni oblastnik potrjeval/potr-
dil dotedanje pravice stanov, ključnega pomena za »priposestvovanje« (uti
possidetis), torej tudi za legaliziranje novih verskih pravic de facto delujo-
če, vendar de iure nelegalne »cerkve slovenskega jezika«. Podobno so ob
primernih priložnostih počeli skorajda vsi deželni stanovi srednje Evrope,
najlepši primer pa so velike verske koncesije, ki si jih je topogledno izbori-
lo češko reformirano plemstvo, kajpak ob upoštevanju dejstva, da se Češko
kraljstvo po jihlavskih kompaktatih preoblikuje v stanovsko monarhijo. In
v slednji ni bil glavni potentat kralj, temveč tisti, ki so njegovo glavo ob-
račali v to ali ono smer. In to bili poglavitni člani deželnih parlamentov v
Pragi in Brnu.
Toda Trubar se je ujel v »časovno zanko«. Jesen 1564 ni bila več pri-
merna za izpeljavo njegovega manevra. Cesar Ferdinand I. je umrl 25. ju-
lija 1564. Za njim je postal nemški cesar njegov sin Maksimilijan II., toda
še pred smrtjo je Ferdinand I. avstrijske dežele razdelil med svoje sino-
ve. Maksimilijan je od očeta prejel Zgodnjo in Spodnjo Avstrijo, Češko in
Ogrsko, Ferdinand je dobil Tirolsko, deželnemu knezu, ki je vladal tudi
cerkvi »slovenskega jezika«, Karlu, pa je oče namenil Štajersko, Koroško,
Kranjsko, Goriško in Primorje s Pazinsko grofijo – torej Notranjo Avstrijo.
Toda novi deželni knez Karel je poklonitev kranjskih deželnih stanov, pri-
ložnost, ko je bilo mogoče »dati nogo med vrata«, kaj zahtevati in morda
celo pridobiti, absolviral že aprila 1564, Cerkovna ordninga pa je bila tak-
rat še v stavku in tiskarskih prešah. Trubar je bil torej z izidom zanj v vsa-
kem pogledu tudi eksistencialno prelomne knjige prepozen. Ob poklonit-
vi kranjski deželni stanovi niso imeli česa tehtnega položiti pred »njegovo
knežjo milost«, ki bi se nato odločila, ali bo dokument pripustila ali ne; po-
dobno, kot je storil Karlov znameniti soimenjak in sorodnik na prestolu
Reicha, ko je 1530. v Augsburgu pred Reichstagom dovolil brati Confessio
Augustana. In tako tudi de iure pripoznal »realno stanje« na Nemškem: da
tam duš ne nagovarja le Rimska cerkev.
Je pa mogoče na izid Cerkovne ordninge v resnici gledati kot na vrhu-
nec versko-političnega projekta, kjer sta oba partnerja – stanovi in Trubar
– dolgo hodila z roko v roki in se podpirala.
Izrazit dogodek, ki ilustrira zgornje, se je 6. in 20. decembra 1562 od-
vijal v škofijskem dvorcu v Ljubljani. Tam se je na drugo adventno nedel
jo zbrala majhna, toda izbrana družba. Poleg katoliških duhovnikov so se
v istem prostoru nagnetli še deželni oskrbnik Jošt Gallenberški, posamez
ni plemiči, kranjski deželani in člani ljubljanskega mestnega sveta, izmed
115
