Page 120 - Vinkler, Jonatan. 2020. Izpod krivoverskega peresa: slovenska književnost 16. stoletja in njen evropski kontekst. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 120
izpod krivoverskega peresa
decembra 1562, ko je odgovarjal na obtožbe, ki so zastran njega prispele do
cesarja (Elze ibid., 303–6). Nazadnje se je zgodilo tako, kot je Trubar napi-
sal v pismu Ivanu baronu Ungnadu že pred zaslišanjem:
Hvala Bogu, zaradi tega nisem prav nič prestrašen, kajti o vseh kr-
ščanskih naukih, ki jih znam dokazati in braniti z jasnimi izreki iz
Svetega pisma, sem že pridigal in pisal, pa bom, kakor upam, s po-
močjo in milostjo Vsemogočnega častno prestal tudi to preizkušnjo.27
Superintendent kranjskih protestantov je smelo pripoznal lastno izpo-
vedovanje creda »prave, stare vere krščanske«, kot ga podaja Augsburška
veroizpoved, toda s tem v zadevi nikakor ni bila izrečena zadnja beseda.
Kajti tokrat so bili za razliko od škofa Seebacha, ki je poskrbel za za-
četek gonje proti Trubarju, v naletu odločni kranjski deželni stanovi. Ko
je namreč ljubljanski škof spravljal skupaj poročilo o zaslišanju, so tudi
stanovi prijeli v roke pero. In so 27. decembra 1562 (Elze ibid., 307–15) v
Ljubljani sestavili dolgo pisanje in v njem vzeli najvišjega duhovnega pas-
tirja Ljubljanske škofije krepko na piko. Med drugim so ga obdolžili tudi
tako strahotne nečednosti celo za dostojanstvenika njegovega kova, da živi
z žensko, in to z že omoženo damo, ki da jo je škof kar za gotove novce ku-
pil od njenega soproga.28
Da bi njihovo pisanje res prispelo v roke »najvišje avtoritete«, so se s
pismom priglasili tudi pri cesarjevem tajniku Ivanu Kobenclu ter mu »v
spodbudo« in ker da bo »imel zastran te reči dosti truda s pisanjem« poslali
40 zlatnikov (Elze ibid., 317). So že vedeli, čemu ta naložba, kajti trd(n)a zla-
ta valuta da vedno prepričuje – še tako neodločne. Tudi v stoletju strastn ega
iskanja Božje milosti in odrešitve so namreč posamičniki v zakulisju politi-
ke in ob zavitih poteh oblasti ter moči še vedno tehtali med Pantokratorjem
in mamonom. In je bila tako še vedno aktualna pragmatična politična kon-
statacija antičnega grškega kralja Filipa Makedonskega: Vsaka trdnjava
pade, ako s srebrom otovorjen osel vkoraka vanjo.
27 Primož Trubar Ivanu Ungnadu (Ljubljana, 28. novembra 1562); Trubar [1562] v
Vrečko in Krajnc-Vrečko ibid., 167.
28 Na slednje je Trubar bržda diskretno namignil že pred zaslišanjem pred škofom See-
bachom, v poročilu oblastnikom ob vrnitvi v Ljubljano (17. junija 1562). Tam je preb-
rati:
»Nasprotno pa naj se pusti gospod škof skupaj s svojo duhovščino poučiti o jasni
božji besedi ter v svojem okrožju in dušnem pastirstvu odpravi vse razvade, jav-
na malikovanja, romanja ter pohujšanja in nečistovanja.« Trubar [1562] v Vrečko in
Krajnc-Vrečko ibid.,135
120
decembra 1562, ko je odgovarjal na obtožbe, ki so zastran njega prispele do
cesarja (Elze ibid., 303–6). Nazadnje se je zgodilo tako, kot je Trubar napi-
sal v pismu Ivanu baronu Ungnadu že pred zaslišanjem:
Hvala Bogu, zaradi tega nisem prav nič prestrašen, kajti o vseh kr-
ščanskih naukih, ki jih znam dokazati in braniti z jasnimi izreki iz
Svetega pisma, sem že pridigal in pisal, pa bom, kakor upam, s po-
močjo in milostjo Vsemogočnega častno prestal tudi to preizkušnjo.27
Superintendent kranjskih protestantov je smelo pripoznal lastno izpo-
vedovanje creda »prave, stare vere krščanske«, kot ga podaja Augsburška
veroizpoved, toda s tem v zadevi nikakor ni bila izrečena zadnja beseda.
Kajti tokrat so bili za razliko od škofa Seebacha, ki je poskrbel za za-
četek gonje proti Trubarju, v naletu odločni kranjski deželni stanovi. Ko
je namreč ljubljanski škof spravljal skupaj poročilo o zaslišanju, so tudi
stanovi prijeli v roke pero. In so 27. decembra 1562 (Elze ibid., 307–15) v
Ljubljani sestavili dolgo pisanje in v njem vzeli najvišjega duhovnega pas-
tirja Ljubljanske škofije krepko na piko. Med drugim so ga obdolžili tudi
tako strahotne nečednosti celo za dostojanstvenika njegovega kova, da živi
z žensko, in to z že omoženo damo, ki da jo je škof kar za gotove novce ku-
pil od njenega soproga.28
Da bi njihovo pisanje res prispelo v roke »najvišje avtoritete«, so se s
pismom priglasili tudi pri cesarjevem tajniku Ivanu Kobenclu ter mu »v
spodbudo« in ker da bo »imel zastran te reči dosti truda s pisanjem« poslali
40 zlatnikov (Elze ibid., 317). So že vedeli, čemu ta naložba, kajti trd(n)a zla-
ta valuta da vedno prepričuje – še tako neodločne. Tudi v stoletju strastn ega
iskanja Božje milosti in odrešitve so namreč posamičniki v zakulisju politi-
ke in ob zavitih poteh oblasti ter moči še vedno tehtali med Pantokratorjem
in mamonom. In je bila tako še vedno aktualna pragmatična politična kon-
statacija antičnega grškega kralja Filipa Makedonskega: Vsaka trdnjava
pade, ako s srebrom otovorjen osel vkoraka vanjo.
27 Primož Trubar Ivanu Ungnadu (Ljubljana, 28. novembra 1562); Trubar [1562] v
Vrečko in Krajnc-Vrečko ibid., 167.
28 Na slednje je Trubar bržda diskretno namignil že pred zaslišanjem pred škofom See-
bachom, v poročilu oblastnikom ob vrnitvi v Ljubljano (17. junija 1562). Tam je preb-
rati:
»Nasprotno pa naj se pusti gospod škof skupaj s svojo duhovščino poučiti o jasni
božji besedi ter v svojem okrožju in dušnem pastirstvu odpravi vse razvade, jav-
na malikovanja, romanja ter pohujšanja in nečistovanja.« Trubar [1562] v Vrečko in
Krajnc-Vrečko ibid.,135
120
