Page 55 - Vinkler, Jonatan. 2020. Izpod krivoverskega peresa: slovenska književnost 16. stoletja in njen evropski kontekst. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 55
med pr evajanjem in pisanjem: trubarjeva biblija v kultur nozgodovinskem kontekstu
Evangelienbuch ni celovit prevod evangelijev (četveroevangelij) ali pe-
rikop (aprakos) iz njih, temveč je nekakšna verzificirana summa, ki jemlje
snov iz evangelijskih besedil. Tako je pravzaprav avtorska transformaci-
ja izvirnega besedila v drugo obliko – v verze. Njegova izvirnost, novost
na področju prevodne teorije in koncepta, je razvidna ob primerjavi s tedaj
obstoječimi tipi prevodov. Otfried namreč lastno delo razume kot prenos
misli iz ene oblike v drugo. Zato v predgovoru na več mestih povsem ne-
zaznamovano uporablja frankovs ki termin »scribit«. In tako ne govori (več
samo) o »prevajanju«, temveč o »pisanju«, njegov prevod pa tako ni več le
prestava, temveč tudi bolj ali manj izvirna, avtorska, pisava.
Isti pristop – izvirnik kot predloga za predelavo in izvirno pisanje –
zaznamuje tudi Trubarjevo prevajanje, in to celo bibličnih ter temeljnih
simboličnih besedil vsaj do deželnoknežjega izgona iz notranjevstrijskih
dežel l. 1565.
Če se na posamezne Otfriedove zamisli in pristope ozre s stališča že
nekaj desetletij bolj ali manj neproblematično sprejete koncepcije preva-
janja (Roman Jakobson), je moč kaj hitro ugotoviti, da so Otfriedovi pog-
ledi deloma še vedno precej aktualni. Glede na vprašanje, kako interpre-
tirati jezikovne znake izvirnika, Jakobson razlikuje intrajezikovni prevod
ali preubeseditev (rewording: interpretacija s pomočjo drugih znakov istega
jezika), interjezikovni prevod (translation, ki predstavlja interpretacijo jezi-
kovnih znakov s pomočjo znakov drugega jezika) in intersemiotični prevod
ali transmutacijo (transmutation: interpretacija jezikovnih znakov z upora-
bo znakov nejezikovnih znakovnih sistemov, npr. filma, gledališke ali glas-
bene obdelave dela ... ) (Jakobson 1989, 204).
Otfriedovo prevajalsko delo določa kombinacija prvih dveh pristopov
– intra- in interjezikovnega prevoda. Kajti prevajalec prestavlja v jezik, ki
ni izvirni jezik evangelijskih knjig, toda pri tem ves čas ohranja tesen stik
z izvirnikom. Toda slednjega preubeseduje in oblikovno spreminja. S tega
stališča je svoje delo lahko štel za določeno vrsto prevoda, le da je pri tem
izbral drugačno obliko, kot je bila tista, v kateri se (je) evangelijski tekst iz-
virno nahaja(l), in to glede na razmislek, kako literarno vrednost prevaja-
nega dela približati bralcu svojega časa.
Pri Otfriedu je pomembno tudi razmerje izvirnik8 – bralec (kristjan),
kajti gre za prevajanje, ki se poslužuje občutne pomoči teološke eksegeze
izvirnega evangelijskega besedila, v moderni teoriji prevajanja pa je pre-
cejšen poudarek ravno na interpretativni (kognitivni) fazi, ki je predho-
8 Za le-tega pogosto uporablja kar izraz »zakon«.
55
Evangelienbuch ni celovit prevod evangelijev (četveroevangelij) ali pe-
rikop (aprakos) iz njih, temveč je nekakšna verzificirana summa, ki jemlje
snov iz evangelijskih besedil. Tako je pravzaprav avtorska transformaci-
ja izvirnega besedila v drugo obliko – v verze. Njegova izvirnost, novost
na področju prevodne teorije in koncepta, je razvidna ob primerjavi s tedaj
obstoječimi tipi prevodov. Otfried namreč lastno delo razume kot prenos
misli iz ene oblike v drugo. Zato v predgovoru na več mestih povsem ne-
zaznamovano uporablja frankovs ki termin »scribit«. In tako ne govori (več
samo) o »prevajanju«, temveč o »pisanju«, njegov prevod pa tako ni več le
prestava, temveč tudi bolj ali manj izvirna, avtorska, pisava.
Isti pristop – izvirnik kot predloga za predelavo in izvirno pisanje –
zaznamuje tudi Trubarjevo prevajanje, in to celo bibličnih ter temeljnih
simboličnih besedil vsaj do deželnoknežjega izgona iz notranjevstrijskih
dežel l. 1565.
Če se na posamezne Otfriedove zamisli in pristope ozre s stališča že
nekaj desetletij bolj ali manj neproblematično sprejete koncepcije preva-
janja (Roman Jakobson), je moč kaj hitro ugotoviti, da so Otfriedovi pog-
ledi deloma še vedno precej aktualni. Glede na vprašanje, kako interpre-
tirati jezikovne znake izvirnika, Jakobson razlikuje intrajezikovni prevod
ali preubeseditev (rewording: interpretacija s pomočjo drugih znakov istega
jezika), interjezikovni prevod (translation, ki predstavlja interpretacijo jezi-
kovnih znakov s pomočjo znakov drugega jezika) in intersemiotični prevod
ali transmutacijo (transmutation: interpretacija jezikovnih znakov z upora-
bo znakov nejezikovnih znakovnih sistemov, npr. filma, gledališke ali glas-
bene obdelave dela ... ) (Jakobson 1989, 204).
Otfriedovo prevajalsko delo določa kombinacija prvih dveh pristopov
– intra- in interjezikovnega prevoda. Kajti prevajalec prestavlja v jezik, ki
ni izvirni jezik evangelijskih knjig, toda pri tem ves čas ohranja tesen stik
z izvirnikom. Toda slednjega preubeseduje in oblikovno spreminja. S tega
stališča je svoje delo lahko štel za določeno vrsto prevoda, le da je pri tem
izbral drugačno obliko, kot je bila tista, v kateri se (je) evangelijski tekst iz-
virno nahaja(l), in to glede na razmislek, kako literarno vrednost prevaja-
nega dela približati bralcu svojega časa.
Pri Otfriedu je pomembno tudi razmerje izvirnik8 – bralec (kristjan),
kajti gre za prevajanje, ki se poslužuje občutne pomoči teološke eksegeze
izvirnega evangelijskega besedila, v moderni teoriji prevajanja pa je pre-
cejšen poudarek ravno na interpretativni (kognitivni) fazi, ki je predho-
8 Za le-tega pogosto uporablja kar izraz »zakon«.
55
